Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Glavni članek

1. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi  „ŽIVLJENJE PO LOČITVI“


Namen: Po besedah papeža Frančiška morajo ločeni in ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izobčeni iz Cerkve, da so sprejeti in da so del občestva. Dogodek bo priložnost za prepoznavanje potreb razvezanih v Cerkvi in spodbuda za nastajanje novih ali vključevanje v obstoječe skupine za samopomoč ( (npr. SRCE – Skupnost​ Razvezanih v CErkvi) ) ter informiranje o še drugih oblikah pomoči za premostitev travme razveze.
Datum srečanja: sobota 21. oktober.
Lokacija: Sv. Jožef v Ljubljani.
Nosilec srečanja je Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo SRCE.
 
Program: 
 
10:00 – sv. mašo bo daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore
 
11:00 – predavanje dr. Karel Gržan “Življenje po ločitvi”
 
12.00 – podelitev vtisov po skupinah 
 
13:00 – kosilo
 
14:00 – ponudba različnih predavanj na aktualne teme in pričevanja 
15.00 – zaključek
Prosimo za prijavo udeležbe zaradi organizacije skupnega kosila.

PRIJAVA

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Kaj izročamo potomcem?

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše

Sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samouničevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

P. Viljem Lovše, DJ

Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrajati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komur jih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

P. Viljem Lovše

Molitev je srečanje, ne nastop

7. velikonočna, 28.5.2017, Jn 17,1-11

Včasih si po telefonu vedno lahko prišel v stik z živim človekom, ko pa danes nekam pokličeš, pa se najprej oglasi avtomatski odzivnik. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi se Bog odločil in inštaliral avtomatski odzivnik. Predstavljajte si, da molite in v odgovor slišite naslednje:

Hvala, da ste poklicali v nebesa. Prosim izberite eno od naslednjih možnosti:

Če imate prošnjo, pritisnite 1.

Če se želite zahvaliti, pritisnite 2.

Če se hočete pritožiti, pritisnite 3.

Za vse ostale osebne zadeve, pritsnite 4.

Za informacije o pokojnih družinskih članih in prijeteljih, pritisnite 5.

Za rezervacijo, pritisnite 6.

Ob prazničnih dneh so nebesa zaprta za Jude, kristjane in muslimane. Prosim, molite znova v ponedeljek zjutraj bo 8.30. Če v času, ko ne delamo, potrebujete nujno pomoč, pokličite svojega lokalnega rabija, duhovnika ali imana.

Medtem ko bi čakali in držali slušalko pa bi poslušali posnetke psalmov kralja Davida, Marijino petje Magnifikata skupaj s cimbali. Vsakih dvajset sekund bi avtomat prekinil in vam ponovil: »Oprostite, nebesa so trenutno zasedena, ker pomagajo drugim grešnikom. Vaša molitev nam je pomembna in bomo nanjo odgovorili po vrstnem redu. Zato ostanite povezani.«

Po petnajstih minutah bi glas rekel: »Naši računalniki kažejo, da ste danes že trikrat molili. Prosimo, odložite slušalko in znova poskusite poklicati jutri.«

Apostolska dela poročajo, da so se v prvi cerkvi nenehno posvečali molitvi. V Janezovem evangeliju Jezus moli zase in za vse, ki bodo hodili za Njim.

Molitev pa je srečanje. Med njo nam ni treba ničesar početi. Bog ne potrebuje našega nastopa. Po zgledu Jezusa in prve cerkve je dovolj, da smo Bogu na razpolago in okušamo njegovo ljubečo navzočnost. Pri tem si lahko pomagamo na kakršen koli način, ki nam pomaga, da se približamo Stvarniku, ki nas ljubi, drži in rešuje. Nekaj kar v molitvi pomaga tebi, morda meni ne bo. Boga srečamo lahko na najrazličnejše načine. Cerkveno izročilo nam to jasno potrjuje: raznolikost svetniške molitve. Najboljše pravilo je: »če ti pomaga, uporabi, če ne, pa ne!«

Eden od sijajnih velikonočnih darov je tudi lahkotnost s katero naj bi molili. Naš Bog nam ne more bolj pokazati kako resnična in močna je do nas njegova ljubezen, kakor po življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Po njem smo postali člani Božje družine. Naša molitev je zato lahko kakor pogovor pri obedu, izmenjava dnevnih izkušenj in obveščanje o prihodnjih dneh. Gre za srečanje, ne za nastop. Večina tistih, ki jim(nam) je molitev težka menimo, da je molitev nastop, ki bo spremenil Boga. Naredimo predstavo in mislimo, da bo Bogu všeč. Podobno kot da bi pritisnili pravi gumb na avtomatskem odzivniku.

P. Viljem Lovše

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Kaj ali koga poslušam in slišim?

4. velikonočna, 7.5.2017, Jn 10,1-10

Moj sobrat je velik ljubitelj klasične glasbe. Njegovo poznavanje le te je izredno široko. Slišati mora le nekaj notnih stavkov in lahko samozavestno izjavi: »Mozartov klavirski koncert v A« ali »Pomladni obred Stravinskega«. Nikdar ne zgreši. Enako hitro lahko prepozna opernega pevca ali pevko po glasu. Takoj ve ali poje Maria Calas, Te Kanawa ali Sutherland. Točno ve kateri od treh tenorjev ima posebno vrhunski C. Zapomni si barvo njihovega glasu. Pa ne le slavnih, tudi manj slavnih. Mnogo let jih je v svojem dolgem življenju že poslušal. Enako je s prepoznavanjem glasu Jezusa Kristusa. Dlje časa se vadimo v poslušanju njega in bolj smo izkušeni lažje in hitreje ga prepoznavamo.

V naši kulturi nešteti glasovi zahtevajo našo pozornost le zase. Najglasnejši glasovi niso vedno tudi najmodrejši ali najbolj dobrohotni. Jezus nas vabi da naravnamo svoje poslušanje na zvok njegovega glasu, tako močno, da ga bomo prepoznali tudi sredi hrupa, dvignili glavo, usmerili pogled in hodili za njim.

Težava ni v tem, da Jezus govori prepotiho ali da premalo na glas vpije. Težava je v tem, da v odločilnih življenjskih trenutkih, ko se moramo pomembno odločiti, zatiskamo svoja ušesa. Nočemo poslušati nobenega drugega glasu, kakor le tistega, ki krepi uničujočo odločitev, ki jo hočemo uresničiti. Jezus nas želi spomniti, da je takšna odločitev lahko trenutek smrti. On pa nas kliče v življenje v izobilju. Njegov klic večkrat ignoriramo in izklopimo ter poslušamo nekaj drugega.

A vsaj dvakrat v življenju uspemo takoj odgovoriti na njegov ljubeč glas: kot mali otroci in kot starčki. Samo poglejte kako se kričeč in razburjen dojenček pomiri ob materinem glasu še posebej v trenutkih, ko ga doji. Poglejte kako glas bližnjih, ki imajo starejšega radi, le tega pomiri, kadar je razburjen in prestrašen.

V smrtni uri bomo sredi vsemogočih glasov slišali tudi glas Dobrega Pastirja, ki nas bo pomirjal, nas tolažil, nam dajal moč in vlival zaupanje. Že danes lahko molimo, da bomo v tistih trenutkih, storili to, kar v molitvi poskušamo skozi vse svoje življenje: napotiti se naravnost k Njemu. To je življenje in to v izobilju.

P. Viljem Lovše, DJ