Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Glavni članek

Ah, seveda

08.10.2017: 27. Nedelja med letom: Mt 21,33-43

Jezuitski duhovnik Bernard Lonergan je bil kanadski teolog, ki je močneje vplival na filozofijo in teologijo preteklega stoletja. Včasih je njegova govorica tako kompleksna, da bi potrebovali poseben priročnik za razumevanje povedanega. Presenetljivo pa je, da so njegovi najbolj pomembni uvidi zelo preprosti in izraženi v vsakdanji govorici. Eden od takšnih uvidov je tudi naslednji: vsem se redno dogajajo »ah seveda« trenutki, ko nam je kar naenkrat dan globlji uvid v Boga, v svet, vase in v druge. Trdi, da takšni trenutki osmislijo stvari in dogodke, ki so se nam prej zdeli zgolj nesmiselna težava.

Matejev evangelij je poln takšnih »ah seveda« trenutkov. Napisan je bil za Judovske poslušalce. O Jezusu razmišlja v luči zgodovine Izraela, hebrejskega Svetega pisma in njihovega pričakovanja Mesije. Za Matejevo skupnost in za nas je Jezus »ah seveda« svetovne zgodovine. Matej premišljuje o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Stvari, o katerih se je prej samo spraševal, imajo sedaj zanj globok pomen in smisel.

Stavek »kamen, ki so ga zidarji zavrgli« se nanaša na Izrael. V Ps 118 in tudi na splošno v knjigi Psalmov, so preizkušnje in porazi Izraelcev razumljeni kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne glede na to skozi kaj vse so morali iti, so Izraelci še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili čudežem, ki jih je delal zanje in jih tako napolnjeval z vero in zaupanjem.

Matej premišljuje o tem, kaj se je Jezusu zgodilo po rokah velikih duhovnikov, pismoukov, farizejev in Rimljanov. V velikem »ah seveda« trenutku Matej spozna, da od zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak Jezus sam, ki je s tem postal vogelni kamen nove stavbe: Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev.

Matejev odlomek na enak način, kakor ga je on na Jude, tudi mi lahko apliciramo nase in na svoje življenje. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih sramujemo ali pa nas spravljajo v obup. Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum.

Čeprav smo si veliko prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo največkrat prepričani, da iz njih za nas ne more priti nič dobrega. A prav v to našo slepoto nam danes spregovori evangelij: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je Gospod storil in je čudovito v naših očeh.«

Prav tisti deli našega značaja, ki jih najbolj ne maramo, so lahko čudovita priložnost za milost. Enako velja za vse, kar nas moti pri drugih. Za Boga ni ničesar, kar ne bi zmogel odrešiti. Zanj ni nič predaleč in nič preveč zapletenega. V krščanskem življenju ni prostora za sram, ampak samo za kesanje in ponovni začetek. Ko se ozremo na stvari, ki so se nam zdele zgolj težava, se nam odpira možnost za »ah seveda« trenutke, v katerih nas Kristus zdravi in njegova ljubezen naše življenje preusmerja. On nas osvobaja vseh negativnih in samouničevalnih samogovorov. Zaradi njega so prav takšni trenutki za nas priložnost, da gradimo svoje srce na dialogu z Njim, ki je vogelni kamen in največji mojster za gradnjo in rast vsakega izmed nas.

Ko nam nenehno zahvaljevanje in pogovor z Njim postaja navada, se množijo tudi »ah seveda« trenutki. Naša zgodba ni več zgolj težava, ampak postaja izziv in priložnost za sodelovanje s Kristusovo ljubeznijo do nas in vseh, kar je Božje kraljestvo na zemlji.

P. Viljem Lovše

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu bo v ponedeljek 25. septembra 2017.

Maša za pokojno Cvetko Lavrič (obletna maša) in druge pokojne v skupnosti Srce bo ob 19. uri v cerkvi sv. Jožefa.

Po maši sledi program:

  • Duhovna misel
  • Predstavitev programa 2017/18
  • Spoznavanje in pogovor
  • Zaključek, obvestila in Agape

SKUPINE SRCE OB SRCU – Ljubljana, Suha pri Škofji Loki, Nova Gorica

Skupine Srce ob srcu za samopomoč in oporo ob ločitvi nudijo možnost podelitve svoje stiske z ignacijansko, duhovno  metodo in s tem pot k okrevanju od travme ločitve.  V te skupine se je lansko leto  vključilo že več kot 70 ljudi.

Vsak član prejema gradivo ob katerem premišljuje in moli ter si ob tem oblikuje svoje izhodišče za podelitev osebne izkušnje. Ker nas druži podobna izkušnja ločitve je zaupanje hitro pridobljeno in empatija lažje dosežena. Drug z drugim v malih skupinah pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ ločitve.

Skupine so odprte za vse z izkušnjo ločitve, tudi če dolgoletna partnerska veza ni bila zakonska ali če so sedaj v novi vezi. Dobrodošli so vsi, ki so še v postopkih ločevanja, v prvih letih samskega življenja, pa tudi, če je od razveze minilo že precej let. Ne glede na to, koliko časa je že minilo, bolečina, ki je bila potlačena, ne zastara in stiska ne mine. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju. Naše dostojanstvo in naša prava identiteta je v tem, da nas Bog vedno spoštuje, sprejema in nam je naklonjen, njegov Duh deluje tudi v naši slabotnosti.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze in po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini se prejema po e-pošti in natisnjeno na srečanju.

 

Kraji srečanj in kontakti:

 Srce ob srcu – Ljubljana

 

Srečanja so vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 30 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Prvo srečanje bo v sredo 27. 9. ob 19.30 h Dobimo se pred novo cerkvijo.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

 

Srce ob srcu – Suha     

 

Prvo srečanje bo v četrtek 28. 9. ob 19.30 h v župnišču. Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h.

Ostala srečanja bodo  vsak 3. četrtek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: razvezani.srce@gmail.com

Žpk Matjaž Zupan Tel.: 041 926 898

 

 

Srce ob srcu – Nova Gorica  

 

Srečanja so vsak 3. torek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: žpk Kržišnik Tel.: 041 596147

Mazohisti?

03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«

P. Viljem Lovše, DJ

Romanje VZEMI SRCE MOJE

Vabljeni na romanje ob začetku novega programskega leta skupnosti Srce, dne 10. septembra 2017.
Dobrodošli tudi vsi, ki niste člani Srca, imate pa izkušnjo ločitve.
Naslov romanja VZEMI SRCE MOJE nas že vabi v držo izročitve svojega življenja in delovanja skupnosti Srce v Božje roke.
Med samim romanjem bomo to držo poglabljali tudi s pomočjo zahvalne molitve, nagovora p. Vilija Lovšeta DJ, osebnega premišljevanja, naše romarske svete maše darovane v  ta namen, meditacije pred mozaikom p. Rupnika v Grozdetovi kapeli na Zaplazu ter prijateljskega druženja na tej romarski poti v dotiku z lepoto narave.
 Spoznali bomo dve življenjski poti osebne izročitve,
duhovnika in zdravilca Jurija Humarja, ki je lepo zapisal:
“Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti. Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.”
»Sem mislil,
da sem sam sredi teh valov,
na sredi teh vrtov
in nisem vedel kam.
 
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bíl.
 
Podal si mi roko,
me dvignil iz nizkosti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.« (bl. Alojzij Grozde)

Zanimivost: Ne vemo, zakaj so na Primskovi gori na Dolenjskem postavili kar tri cerkve, med katerimi se bohoti vsaj pol tisočletja stara lipa … Tisočletja pred tem, okoli 3000 let pred Kristusom, je tam že stala prazgodovinska naselbina, ostanke katere so našli v bližini lipe. Na tem hribu so imeli dokaj varno zatočišče tudi Slovenci, ko so jih v 15. in 16. stoletju napadali Turki.

OKVIRNI PROGRAM:

8.00 – odhod  z avtobusom iz Ljubljane izpred cerkve Svetega Jožefa
8.45 – 9.15 – prihod na Zaplaz, kavica in zajtrk iz nahrbtnika
9.15 – 10.00  – nagovor p. Vilija Lovšeta, DJ
10.00 – 11.30 – romarska peš pot (cca 1 ura in pol). Pot je nezahtevna, v dolžini cca 5 km.
11.30 – 12.00 – prihod na Primskovo, pozdrav župnika Hauptmana s kratko razlago o samem romarskem kraju in duhovniku, zdravilcu in kulturniku Juriju Humarju, ki je tu tudi pokopan.
12.00 – 13.00 – sveta maša
13.00 – 13.30 – druženje po maši
13.30 – 15.00 – peš pot nazaj (cca 1 ura in pol) 
15.00 – 16.00 – kosilo

16.00 – 17.00 – ogled Marijinega svetišča na Zaplazu  in kratka meditacija v Grozdetovi kapeli.

17.00 – odhod v Ljubljano

Za prijavo klikni na :

PRIJAVA

zapiši svoje ime in klikni spodaj na gumb POŠLJI.

V primeru, da ti spletna prijava ne bi uspela, se prijavi preko e-naslova:

razvezani.srce@gmail.com

ali na tel. 041 955 219 (Karmen).

 

V primeru obilnega dežja bo program malce spremenjen ali romanje prestavljeno. 

1. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi  „ŽIVLJENJE PO LOČITVI“


Namen: Po besedah papeža Frančiška morajo ločeni in ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izobčeni iz Cerkve, da so sprejeti in da so del občestva. Dogodek bo priložnost za prepoznavanje potreb razvezanih v Cerkvi in spodbuda za nastajanje novih ali vključevanje v obstoječe skupine za samopomoč ( (npr. SRCE – Skupnost​ Razvezanih v CErkvi) ) ter informiranje o še drugih oblikah pomoči za premostitev travme razveze.
Datum srečanja: sobota 21. oktober.
Lokacija: Sv. Jožef v Ljubljani.
Nosilec srečanja je Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo SRCE.
 
Program: 
 
10.00 – sv. maša (nadškof Stanislav Zore)

11.00 – predavanje: p. dr. Karel Gržan

11.45 – predstavitev metode skupin Srce ob srcu: p. dr. Viljem Lovše, DJ

12.15 – pogovori po skupinah

13.15 – kosilo

14.00 – sočasna pričevanja in predavanja
– predavanje za starše (dr. Nataša Rijavec Klobučar)
– predavanje o ničnosti zakona (dr. Andrej Saje)
– pričevanja (Rudi Potočnik, Mari Omahen, Jolanda Goričan)

15.00 – zaključek

 

Za kosilo bo poskrbljeno, prav tako tudi za varstvo otrok, za tiste starše, ki nimajo drugih možnosti.

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Prosimo za prijavo udeležbe zaradi organizacije skupnega kosila.

PRIJAVA

O ločenih in srečanju (utrip 2017 10 03 od 32. minute dalje)

Utrip Cerkve na Slovenskem · 2017   

(mag. Luka Mavrič, p. dr. Viljem Lovše, dr. Drago Jerebic, ga. Karmen Kristan)

Drugi del pogovora   –  O ločenih in srečanju od 9.40 minute dalje…

 

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Kaj izročamo potomcem?

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše

Sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samouničevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

P. Viljem Lovše, DJ