Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Glavni članek

Dobrodelni koncert Na pragu upanja

Prisrčno vabljeni na dobrodelni koncert klasične glasbe z akademski glasbeniki, ki bo potekal 20. aprila, ob 20.00 uri , v cerkvi Sv. Jakoba v Ljubljani, Gornji trg 18.  Na koncertu se bodo predstavile različne komorne zasedbe, solisti in mešani pevski zbor. Izvajala se bodo dela klasične in sakralne glasbe. V veznem besedilu pa bomo prisluhnili poeziji članice naše skupnosti.

Nastopili bodo:

       

 Godalni kvartet AL FINE in solistka Kristina Gregorčič, Trio TENUTO, Špela Simonišek

       

Septet saksofonov SAXPLODE ter solista Lev Pupis in Vid Pupis

 

            

  Kvartet flavt TRAVERSO                     Mešani pevski zbor ADORAMUS

Z vašo dobrodelnostjo boste podprli delovanje programa “NA PRAGU UPANJA(napraguupanja.si) , ki je namenjen zdravljenju ran vseh, ki so utrpeli kakršnokoli zlorabo.

Veselimo se vašega obiska!

Vabilo na 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene”

 

Ime srečanja: 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov pri sv. Jožefu v Ljubljani

Naslov srečanja: Tukaj sem, pošlji mene

14. aprila 2018 pri Sv. Jožefu v Ljubljani

Spoštovani možje, povabljeni, da se skupaj utrdimo v svoji resnični identiteti Božjih sogovornikov in sodelavcev. Kot takšni smo poslani zajeti vsakogar in vse v eno veliko Božjo družino sinov in hčera. Življenje nam je podarjeno, da bi ga kot dragocen dar razdelili z brati in sestrami. Le tako vse kar delamo in živimo postaja večno.
Dobrodošli vsi možje, člani moških skupin znotraj Cerkve, vsi, ki bi takšne skupine radi ustanovili v svojih župnijah, vsi, ki v srcu dobro mislite in vam ni vseeno kaj postajamo današnji moški.
P. Vili

Zaradi lažje organizacije prosimo za prijavo na srečanje:

Klikni na :

PRIJAVA

Razlaga naslova: Bog ki me pošilja, vsak hip, prav tam, kjer sem. Bog je osebna ustvarjalna moč, ki pošilja, če jaz hočem. Nisem robot, ki ga Bog uporablja brez njegovega privoljenja. Poslan sem, da živim kot oseba za skupno dobro. Oseba pa pomeni, da sem jaz za druge in drugi zame, jaz v drugih in drugi v meni. Vsak dan sem poslan k družini in tudi v ljubeč odnos do sebe. Poslan sem, kakor je bil Jezus, ki je pokazal, da je Bog Oče ljubezen in ne sadistični Zeus, ki se igra z ljudmi. To je glavno poslanstvo. Življenje je poslanstvo: postati Božji sogovornik in sodelavec; sprejeti dar Božjega življenja in ga podariti naprej; soustvarjati z Bogom življenje v sedanjem trenutku, biti oče, mož, sin, ustvarjalec. Vse to je poslanstvo. Bog mi ga je zaupal in računa name in na moj odgovor.

PROGRAM:

09.30—11.00: SV.MAŠA: NADŠKOF ZORE IN SOMAŠEVALCI

11.00—12.30: UVODNO PREDAVANJE: p. dr. Vili Lovše

12.30—13.30: POGOVOR PO MALIH SKUPINAH

13.30—14.30:  KOSILO

14.30—16.00: TRI DELAVNICE S POGOVOROM NA TEMO POSLANSTVA MOŠKIH

1.) Dr. Jože Plut-Šorc, duhovnik:  – “Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

2.) Tino Mamić – profesor zgodovine in dipl. novinar: “Moški – ogrožena vrsta?”

3.) Tri pričevanja na temo: “Kako živim svoje poslanstvo moža, očeta in sina?”

Kako živim svoje poslanstvo očeta, kristjana, Slovenca? Robert Novak
Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca? Luka Mavrič
Kako živim svoje poslanstvo kot sin, samski moški, kristjan, Slovenec? Rok Kranjc

16.00—16.30: ZAKLJUČEK

16.30—18.00: NEFORMALNO DRUŽENJE

QR koda – za dogodek 1. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene”

LETAK za tisk  (pdf)

Velikonočno voščilo

Vsem srčkom in srčicam iz srca voščim veselja vstajenja, ki nam je podarjeno in smo vanj povabljeni. Druga beseda za vstajenje je lahko tudi ljubezen. Ljubezen oživlja ta svet in zdravi vse rane. Tudi tvoje in moje. Kristus, na križu in iz križa vstali pokaže prav to!

Kristus pokaže, da je Bog brezmejna ljubezen: takšnega ga spoznamo le v sprejetem in podarjenem odpuščanju. Odpuščanje je izkušnja ljubezni, ki je večja od vsakega zla. Ljubezen hkrati razodeva istovetnost Boga, ki ljubi brez mere, in istovetnost človeka, njegovega sina/hčere, vedno in v vsakem primeru ljubljenega/e. Zato velja, da je odpuščanje več kot obujanje mrtvih.

Učlovečenje Kristusa je ljubezen v dejanju in resnici. Jezus je prvi, ki živi ljubezen. On je Sin, ki vse prejema od Očeta in razdeli z brati: njegovo življenje je ljubezen, ki jo prejema in daje.

Jaz sem, ker me on vidi in ljubi: moj jaz je ljubezen, s katero me on ljubi. Ustvaril nas je za ljubezen in vsako naše hudo je »njegov« neuspeh, zaradi katerega trpi. Kdor ljubi, nosi hudo ljubljenega.

Ljubezen do sovražnika je bistvo krščanstva, ker pokaže Božjo brezpogojno ljubezen. Mera za Božjo milost ni naša dobrota, ampak hudobnost. Njegova zastonjska ljubezen je za nas edino zdravilo in zanj edino ustrezno razodetje.

Ljubezen ni nikdar zaslužena; je vedno nezaslužena, zastonjska in dar drugega. Ljubezen je prisotnost. Njeno znamenje je radost.

Ljubezen se izraža v »delovanju«. Kdor ljubi, dela za drugega, ki ga je postavil v svoje središče, je kakor sonce, ki daje luč in življenje.

Ljubezen ne sodi, vendar ni brez razlikovanja. Ljubezen do sovražnika zna razlikovati med dobrim in zlim. Ne ločuje ljudi na dobre in slabe. Razbira situacije, dejanja in reakcije, da ugotovi, kaj tu in zdaj bolj pomaga bratu.

Preko carine smrti ne gre nič od tega, kar imaš: tvoje bogastvo je samo ljubezen, ki si jo dajal. Vera, upanje in drugi darovi na koncu prenehajo; ostane samo ljubezen, ki nima konca (1 Kor 13,8 sl.). Kajti Bog je ljubezen in samo tisti, ki ljubi, prebiva v Bogu in Bog v njem (1 Jn 4,16).

P. Viljem Lovše

V tem letu že tri nove skupine Srce ob srcu

 SKUPINA SRCE OB SRCU – Šturje, Ajdovščina

 

Srečanja so vsak 1. torek v mesecu  ob 20h v župnišču v Šturjah.
Vodi: žpk Zoran Zornik
zoran.zornik@rkc.si
Tel.: 041-673-292

 


SKUPINA SRCE OB SRCU – Celje

Srečanja so vsako 4. nedeljo v mesecu po  večerni maši
(maša je ob 18. uri, srečanje ob 19. uri)  v kapucinskem samostanu, Breg 18, Celje.
Vodi: kapucin Primož Kovač
primoz.kovac@rkc.si

Tel.: 041 780 109 


SKUPINA SRCE OB SRCU – Maribor

Srečanja bodo  vsak 2. četrtek v mesecu ob 19.00 v  župnišču, Magdalenski trg 3, Maribor.

Vodi. p. dr. Ivan Hočevar, DJ
ivan.janez@gmail.com
Tel.: 041 286 352

 

Skupine so odprte za vse z izkušnjo ločitve, tudi če dolgoletna partnerska veza ni bila zakonska ali če so sedaj v novi vezi. Dobrodošli so vsi, ki so še v postopkih ločevanja, v prvih letih samskega življenja, pa tudi, če je od razveze minilo že precej let. Ne glede na to, koliko časa je že minilo, bolečina, ki je bila potlačena, ne zastara in stiska ne mine. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Več na: http://srcerazvezani.si/pridruzi-se-nam/

Predavanja za ločene v Slovenj Gradcu, Celju in Mariboru

  • Slovenj Gradec  2. februar “Nisem se poročil, da bi se ločil” PDF LETAK 

  • Celje 6. februar “Ločen/a – kaj pa zdaj?” PDF LETAK

  • Maribor 8. februar “Ločitev – priložnost? PDF LETAK

Predavanja so organizirana na željo ljudi, da bi še v teh krajih nastale skupine za samopomoč Srce ob srcu, za razvezane v Cerkvi.

Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti.

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Pridite in povabite še koga! Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Članek v Nedeljskih novicah”Ločitev ni neodpustljivi greh”

Novi pogledi Katoliške cerkve na razvezane

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Spremembe za premike

Kot navaja Statistični urad Republike Slovenije v poročilu za Eurostat, je število razvez zakonskih zvez v obdobju po drugi svetovni vojni iz leta v leto raslo. Od približno 700 razvez v prvi polovici petdesetih let je do leta 1985 naraslo na 2.500. Po tem letu je sledilo desetletno obdobje zniževanja števila razvez zakonskih zvez, ko jih je bilo najmanj leta 1995: tisto leto je bilo razvezanih 1.585 zakonskih zvez. Odtlej se število razvez spet vztrajno vzpenja.
Razvezane zakonske zveze so pred razvezo trajale povprečno 14,1 leta. V zadnjih dvajsetih letih se je najbolj povečalo število tistih parov, ki so se ločili po več kot 15 letih zakona (polovica razvez v letu 2014). Zelo malo je bilo razvez zakonskih zvez, ki so trajale manj kot eno leto (v 2014 manj kot odstotek).
Demografska podoba Slovenije se ujema s splošnim tokom v razvitih državah. Med institucijami, ki naj bi se na spremembe odzivale, je tudi Katoliška cerkev. Ob tem pater Tomaž Mikuš, sicer duhovni spremljevalec skupnosti Srce, ki povezuje razvezane v Cerkvi, pove: “Razveza oziroma ločitev ni neodpustljivi greh in razvezani niso na vekomaj obsojeni grešniki. Nihče, še posebej kristjan, se ne poroči z namenom, da se bo kasneje ločil. Kakorkoli je že boleča ločitev za vse, ki so vključeni, in srce parajoča za vse, ki so z njo soočeni, ne da bi si jo želeli, se Bog lahko dotakne zlomljenih src in življenj ter jih ponovno obnovi.”
Dopolnjuje ga pater Viljem Lovše, duhovni spremljevalec skupin Srce ob srcu: »Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti. Prav zaradi te usmiljene drže je papež med sinodo doživljal tudi trenutke potrtosti zaradi skušnjave nekaterih, ‘da bi spremenili kruh v kamen, da bi ga metali v grešnike, v šibke in bolne’.”
Sinoda o družini, kot tedanji predsednik Slovenske škofovske konference je na njej sodeloval novomeški škof Andrej Glavan, je o delu z ločenimi med drugim rekla: “Predvsem je treba sprejeti in spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost, ali pa so bili zaradi nasilja sozakonca prisiljeni prekiniti skupno življenje. Ni preprosto odpustiti prizadejano krivico, vendar milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost dušnega pastirstva sprave in posredovanja (mediacije), tudi v posebnih ustanovah za pogovor, ki naj jih ustanovijo škofije. Prav tako je treba nenehno poudarjati, da je nujno iskreno in ustvarjalno blažiti posledice ločitve ali razveze pri otrocih, ki so v vsakem primeru nedolžne žrtve. Otroci ne smejo postati ‘predmet prepira’. Namesto tega je treba najti najboljše načine za premagovanje travm ločitve staršev in jim omogočiti čim bolj neobremenjeno odraščanje.”
Karmen Kristan, ki se razvezanim v Cerkvi poglobljeno posveča in tudi sama deli to izkušnjo, ob že navedenem dodaja: “Posinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejema v ljubezni ter s tem omogoča spreobrnjenje. Papež spodbudi k novemu pastoralnemu pristopu do razvezanih, da se nas sprejema in spremlja v naši edinstveni zgodbi, razločuje, kaj bi nam v naši težki situaciji in na poti v novo življenje najbolj pomagalo, tudi z ljubečim vključevanjem v življenje Cerkve, katere del smo. V tem duhu je tudi odločitev glede prejemanja zakramentov vezana na posameznika in njegovo situacijo znotraj njegove družine in občestva vernih.”

Skupnost in skupine razvezanih

Skupina Srce je bila ustanovljena leta 2003 na pobudo dveh razvezanih žena, Helene Reščič in Vilme Modrc, ter ob podpori jezuitov, ki so skupini nudili prostor in duhovno spremljanje ob zavzemanju patra Viljema Lovšeta. Skupina si je zastavila cilj, da pomaga tistim razvezanim, ki so že preboleli akutno stanje po razvezi in jim ponudi možnost dejavnejšega vključevanja v življenje Cerkve. Pri duhovni rasti članom zelo pomaga medsebojna podpora, ki jo živijo predvsem na neformalnih srečanjih (izleti, letovanja, praznovanja). V zadnjem letu je skupina zrasla v skupnost, ki se srečuje vsak četrti ponedeljek v mesecu pri večerni maši in predavanju pri sv. Jožefu v Ljubljani. Zaradi potrebe ločenih po močnejši podpori skupine pri okrevanju po razvezi so v zadnjih dveh letih nastale še skupine za samopomoč Srce ob srcu. Te se sestajajo na Suhi pri Škofji Loki (vsak tretji četrtek ob 19.30 v župnišču), v Ljubljani (vsako četrto sredo ob 19.30 v župniji Dravlje) in Novi Gorici (vsak tretji torek v župniji Kristusa Odrešenika). Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le “pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje”. Kot ugotavljajo, psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.
V ustanavljanju so nove skupine v Ajdovščini, Celju, Radljah ob Dravi, Postojni, Mariboru, Brežicah in Kopru. Na novo je v okviru Skupnosti Srce nastala še Skupina za okrevanje po razvezi SR, ki se tedensko srečuje pri sv. Jožefu v Ljubljani in sledi duhovnem programu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov. Več o skupnosti Srce, srečanjih skupin in dogodkih najdete na spletni strani:http://srcerazvezani.si/.
Karmen Kristan iz upravnega odbora skupnosti Srce ob tej priložnosti izreka prijazno povabilo: “Vsi, ki bi želeli ustanoviti skupino za ločene v svojem kraju, prejmete vso našo podporo z gradivom, uvajanjem v metodo, možnostjo promocije na družbenih omrežjih, uvodnim predavanjem s pričevanji. Za več informacij me lahko pokličete na mobilni telefon 041 955 219.”

Vseslovensko srečanje
Skupnost Srce je v sodelovanju z Medškofijskim odborom za družino lani oktobra pripravila prvo vseslovensko srečanje ločenih z naslovom Življenje po ločitvi. Sledili so papeževi pobudi, da morajo razvezani in tudi ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izločeni iz Cerkve, da so sprejeti in da ostajajo del občestva. Pri tem jih navdihuje stavek iz 8. poglavja apostolske spodbude Radost ljubezni, ki se glasi: »Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni in jim vlivati upanje in zaupanje.« Srečanje je pomagalo k prepoznavanju potreb razvezanih v Cerkvi z močno spodbudo za vključevanje v obstoječe skupine samopomoči in nastajanje novih. Med mašo je približno sto udeležencev iz vse Slovenije prisluhnilo priložnostnemu nagovoru ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.

Obhajilo da ali ne
Nadškof Stanislav Zore pri maši na prvem vseslovenskem srečanju ločenih: “Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.”

Vladimir Jerman

Vir: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-tiskani-izdaji-nedeljskih-novic-preberite-za-vsako-rojstvo-280-evrov

Molitev k usmiljenemu Očetu

Razlaga simbola:

Oblikovanje: Karmen Kristan

Ločenost je kot dve ločeni polovici srca, nekoč ljubeči odnos se razkolje. Rdeča barva srca pove, da gre za življenje, za nekaj temeljnega.
V tej razklanosti se  razkrije križ kot odrešenjski, dinamični element ali sredstvo preko katerega Bog  povezuje, zdravi in rojeva novo življenje, ki raste kot vzbrstelo drevo. Križ v odrešenjski dimenziji postane drevo življenja.
Križa v dveh barvah nakazujeta dvojnost pogleda na to življenjsko  preizkušnjo:  v ospredju je zeleni križ; z očmi sveta je ločitev neuspeh in najde tolažbo le v upanju  (zelena je barva upanja),  da bo Bog tudi  to spremenil v dobro. Zadaj je križ v rjavi barvi rodovitne zemlje, v katerem je kal novega življenja še skrita v  bolečini, rani, ker mora seme starega umreti, da se trpljenje použije za duhovno rast in vzkali novo življenje. Ta dvojnost uspeha v neuspehu je lastnost vsake težje življenjske preizkušnje kar ločitev brez dvoma je. Rumeno ozadje spominja na zlato barvo, ki je  simbol Božjega delovanja, ki vse preobraža, nenehno spreminja in vse dela novo.

Molitev za razvezane:

Usmiljeni in zvesti Oče, hvala ti, ker si nas ustvaril po podobi svoje ljubezni
in smo v Svetem Duhu živi udje občestva tvojega od mrtvih vstalega Sina.
Izročamo ti bolečino ločitve in se ti zahvaljujemo, da nas brezpogojno ljubiš
in sprejemaš kot svoje dragocene sinove in hčere v Sinu.
Gospod Jezus, tvoje odpuščanje nas osvobaja, da tudi mi lahko odpustimo sebi in bližnjemu.
Hvaležni smo ti, da si trpljenje nas in naših otrok že odrešil in zajel v svojo ljubečo
in brezpogojno izročitev Očetu in vsakomur izmed nas.
Pošiljaš nas, da smo apostoli tvojega sočutja in usmiljenja do vsakega človeka.
Mati Marija, prosi za nas.

Podobica_molitev za razvezane


Hočem ti povedati, da te imam rad!

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad. 

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdražjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

P. Viljem Lovše

GLEJ, SPOČELA BOŠ IN RODILA SINA (Lk 1,26-38)

Z današnjim odlomkom mi evangelist izroči v roke ključ za branje celotnega evangelija. Vsaka pripoved me vabi naj se veselim, ker sem poln milosti in je Gospod z menoj. On mi ponuja Besedo, ki čaka na moj »da«, da v moči Duha postane meso, resnična in utelešena sredi sedanjega življenja. To kar se je zgodilo Mariji, naj bi se uresničilo tudi v mojem življenju. Dejansko postajam po besedi, ki jih dam prostor in čas v sedanjosti, ki ji verjamem in ji dovolim, da postane resničnost. Cilj stvarstva in s tem tudi moj in tvoj cilj je ta, da sprejmeva in rodiva Besedo, da postaneva Božji dom. Bog je že najin dom, če hočeva in sprejmeva. Podarja nama življenje, da bi tudi midva postala njegovo prebivališče. Zjutraj, opoldne in zvečer zvonovi oznanjajo največkrat ponavljano resnico: Bog je postal človek. Ljubimo ga lahko le tako, da ljubimo bližnje in sebe. Kar storimo človeku, smo storili Bogu. Če mu zaupam in privolim v sogovorništvo in sodelovanje z Njim potem se tudi v mojem življenju uresničuje Božje življenje. Postajam sin/hči Očeta, postajam brat/sestra drugim.

Moj »da« Božji ponudbi, njegovi obljubi, premaga vsak strah, ki me vsak dan hoče oropati tega, kar sem za Boga, v njem in zaradi njega zase in za druge. Z mojim »da« se uteleša v svetu Očetova ljubezen in uresničuje moja/naša resnična istovetnost sinov in hčera. V tem je večno življenje, ki premaga vsako zlo. Danes in tukaj. Zato pravi Jezus: »Ne bojte se!«

Bog v Mariji pokaže, da že vso večnost išče srečanja s teboj in z menoj. Želi se poročiti z menoj. S svoje strani je naredil vse. Sedaj čaka na moj odgovor. Hrepeni in stori vse, da bi tudi jaz privolil in začel sodelovati pri večnem življenju v ljubezni: vi v meni in jaz v vas, vsi eno; enost v različnosti; povezanost v svobodi; ljubezen v resnici.

Vsak občutek strahu in posledične zlagane misli, ki me hočejo zapreti vase in potopiti, so priložnost, da se z enim samim zamahom kril postavim na stran Boga in mu dam besedo v svojem srcu. Marijo je bilo strah. Njen odziv pa je bil: Gospod, ti veš kaj delaš. Naj se mi zgodi tako, kot si ti rekel. Ne kot mi govori moj strah in moje omejeno razmišljanje in vnaprejšnja pričakovanja. Gospod komaj čaka, da zasliši tudi moj »da« in »zgodi se«. Zaradi tega, me vabi: »Ne boj se!«

Bog sprejme nevarnost moje/naše zavrnitve. Kako neskončno pa je vesel, ko dočaka naš odgovor in lahko tako kakor Mariji vzklikne: »Veseli se!« »Ne boj se!« »Jaz sem s teboj!« »V meni si!« Zanj, ki vsakega posebej ljubi je največje veselje, ko dočaka naš odgovor in sodelovanje. Takrat vsi strahovi izgubijo svojo moč in nam ne morejo več krasti sedanjosti. Ko Njemu dovolim, da je moje središče se uresniči moja človeškost, ki je občestvo z Bogom in vsemi, ki jih Bog ustvarja in podarja. Ljubezen je ljubljena: našla je dom, kamor se bo naselila, in tako moja hiša ne bo več pusta. Ljubezen premaga ves strah, le dovoliti ji moram in privoliti v sodelovanje z njo. Božja ljubeča strast do vsakega izmed nas je tako močna, da premaga smrt in s tem tudi vsako podlago za strah. Prav sredi strahu lahko postajam kakor Marija: sprejmem Božjo ljubezensko ponudbo, v svojem telesu dam meso njegovi večni Besedi in postajam sin/hči v Sinu, brat/sestra vsem, ki jih Oče ljubi.

P. Viljem Lovše

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek