Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Duhovna in osebnostna rast

Zastavljanje ciljev_1

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

IMG_20160103_103251KAKO SI ZASTAVITI MOČNE CILJE, KI NAS BODO GNALI NAPREJ IN NAS NAPOLNJEVALI Z NEUSTAVLJIVO MOTIVACIJO

„Največja nevarnost za večino od nas ni v tem, da so naši cilji previsoki in jih zato ne dosežemo, ampak v tem, da so prenizki in jih zato dosežemo.“ (Michelangelo)

„Najbolj čudna skrivnost na tem svetu je, da postaneš to, o čemer razmišljaš.“ (Earl Naghtingale)

Preprost postopek, ki ga je treba izvesti, preden začneš kakršno koli dejavnost (dieta, hujšanje, molitev, duhovne vaje, delo)

Preden kar koli storiš (tečeš kilometer, telovadiš, delaš, hujšaš, moliš), se moraš držati preprostega postopka. Če ga boš uspešno opravil, bo vse drugo lahko. Če boš ignoriral ta postopek, kar večina ljudi dela, si obsojen na neuspeh, ne glede na to, česa se boš lotil, in ne glede na to, kako močno se boš trudil. Odločilni prvi korak je postavljanje ciljev.

O tem je že zelo veliko napisanega. Na ignacijanskih duhovnih vajah je na začetku vsake molitve prošnja za to, kar hočem in želim. Pred vsako dejavnostjo je tudi vrnitev v pravi namen – v glavni cilj – znotraj katerega potem poteka prizadevanje za vse majhne in vsakodnevne cilje. A kljub vsemu temu in nešteti moderni literaturi o tej temi se večina ljudi nikdar točno ne odloči, kaj hoče in želi. Nekateri posvetijo svojim ciljem le približno misel, nikdar je ne določijo ter svojih sanj in želja ne zapišejo. „Večina ljudi“, pravi Denis Waitley, avtor uspešnice Psihologija zmagovanja, „uporabi več časa za načrtovanje zabave, za branje časopisa ali za pripravljanje seznama za miklavževanje, kakor za načrtovanje svojega življenja.“ Zig Ziglar, specialist za postavljanje ciljev in eden najbolj cenjenih ameriških govornikov o motivaciji, pa trdi, da si samo 3 % Američanov dejansko vzame čas, da si svoje cilje zapiše.

Žal, kajti to je prvi razlog, da ne uspemo doseči tega, kar smo želeli ali hoteli: pomanjkanje jasno določenih – napisanih – ciljev. Če smo brez določenih ciljev, je podobno, kakor če bi streljali v zakrito tarčo. Kako boš zadel tarčo, ki je verjetno niti ne vidiš? Če ne veš, kam greš, ne boš prišel nikamor! Delovanje brez načrtovanja je prvi razlog za neuspeh. Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno?

Razlika med znanjem o tem, kaj moram storiti, in uresničevanjem tega, kar vem

Pri mnogih dejavnostih ne vemo točno, kaj in kako bi storili. Če vam nekdo da primerna navodila, ni več težav, da ne bi vedeli, kaj morate storiti. Kljub temu je pridobivanje znanja ali vedenja šele polovica bitke. Dosti večji izziv za večino ljudi je, kako to znanje uporabiti in ustrezno ukrepati. Velika razlika je namreč med tem, kar veste, in uresničevanjem le-tega. Cilji so most, ki poveže oba bregova.

Ko so cilji pravilno postavljeni v podzavestni um, omogočijo delovanje. Ustvarjajo moč in motivacijo. Cilji te zjutraj vržejo iz postelje in naženejo v tek ali telovadnico, v službo ali kam drugam. Skrivnost, kako ostati ves čas motiviran, je v tem, da si postaviš čustveno nabite cilje – da jih zapišeš – in si nato ves dan in noč osredotočen le nanje. Ne odvrneš pogleda od njih. Cilj z namenom je gorivo, ki te žene naprej.

Morda misliš, da lahko svoje obnašanje v celoti zavestno nadzoruješ? V resnici je tvoja podzavest tista, ki nadzoruje tvoje obnašanje. Če veš, kaj moraš storiti, a se kar nekako ne moreš spraviti, da bi to v resnici storil, po vsej verjetnosti pošiljaš svojemu podzavestnemu umu negativna ali nasprotujoča sporočila. Obnašanja, ki jih povzroča podzavestna pogojenost, običajno imenujemo navade in strasti. K sreči je podzavest mogoče reprogramirati s pozitivnimi navodili in postati človek pozitivnih navad, prav tako kakor z lahkoto postaneš žrtev negativnih navad. Vse se začne z zavestno odločitvijo in napisanimi cilji.

Moč misli

Najpomembnejša za ustvarjalnost in voljo je misel. Tudi ljubezen se začne v mislih. V mislih človek postane ustvarjalen, ljubeč, dialoški, odpuščajoč. Postavlja si cilje in o njih ves dan razmišlja. Vem, da zveni čudno. Naj razložim.

Seveda ni dovolj le, da misliš, da si ljubeč, ljubljen, ustvarjalen, dragocen, lep, suh … Še taka množica misli ne bo dosegla ničesar brez ukrepanja. Seveda pa je treba vaditi. Toda če svojih umskih moči ne usmeriš ustrezno, ti niti najboljša vaja ne bo pomagala, ker jo boš v svojih mislih vedno sam razdejal. Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj vam kar naenkrat zmanjka moči, volje? Zakaj se kak dan kar ne morete spraviti, da bi nekaj naredili? Zakaj vas vrže iz ritma? Zakaj se ne morete odpovedati čokoladi, alkoholu, računalniku, seksu, cigareti, kavi ali drugim odvisnostim in strastem? Zato ker vaša negativno naravnana podzavest nadzoruje vaše vedenje in obnašanje.

Postavljanje ciljev torej ni neka dejavnost, ki ima noge v zraku ali nekakšen poceni new age. Postavljanje ciljev deluje zato, ker preusmeri moč vaše podzavesti, ki vodi vaše vedenje.

Kako deluje naš um?

Naš um ima dva dela: zavestnega in podzavestnega. Zavestni um je razumski, logičen, analitičen in razmišljajoč. Nenehno po petih čutih sprejema informacije, potem premišljuje, analizira in ugotovi, ali je vsebina resnična ali lažna. Podzavestni um je del uma, ki je odgovoren za shranjevanje podatkov. V njem je spomin za samodejno obnašanje, za navade, reflekse in samostojne funkcije telesa, kakršne so prebava, dihanje in kroženje krvi.

Treba je vedeti, da podzavestni um, v nasprotju z zavestnim, ne razmišlja. Deluje kakor računalnik. Vsi podatki, ki jih programirate v svoj podzavestni računalnik, so sprejeti, kakor bi bili resnični. Ni važno, ali so dejansko resnični ali zlagani. Podzavest brezpogojno sprejema vse, kar pride vanjo. Potem pa deluje po programu, ki ste ga vložili.

Najhitrejša pot do podzavestnega uma so sugestije, izrečene v hipnozi, ali ponavljanja, medtem ko smo globoko sproščeni. Še ena, čeprav veliko počasnejša pot do podzavesti je zavestno ponavljanje. Vse, kar vedno znova slišite, vidite, rečete, berete ali mislite, se bo počasi precedilo v vaš podzavestni um. Z drugimi besedami, s svojimi zavestnimi mislimi in sugestijami sami sebi nenehno programiramo podzavest. Ali pa dovoljujemo, da nam jo programirajo misli in sugestije od zunaj (negativna vzgoja, slab samogovor, skušnjave, reklame itd.).

Psihološki razlogi, zakaj večina sabotira neko svoje prizadevanje (npr. odvajanje od cigaret ali pijače, hujšanje …)

Zavestni um je kakor kapitan na ladijskem mostu. Kapitan ukaže in povelje pride do strojnice. Podzavestni um je kakor strojnik pri motorju ladje. Ne glede na to, kakšne ukaze prejme posadka s kapitanovega mostu (zavestni um), jih uboga, čeprav so neumni in morda priženejo ladjo do trka v čeri ali ledeno goro. Razlog je v tem, da posadka (podzavest) ne more videti, kam gre ladja, ampak preprosto sledi ukazom.

Vaš podzavestni um kakor posadka ladje sprejema vsako povelje, ki mu ga daje vaša zavest. Smisel podzavesti je v tem, da uboga in izpolnjuje ukaze, četudi neumne. Pogosto ponavljanje misli (umski ukazi) je najzanesljivejši način vplivanja na podzavest. Zato bo vaša podzavest, če boste nenehno in vztrajno ponavljali (npr. ne morem, tudi če bi hotel), poskrbela, da vam res ne bo uspelo, saj je to njena služba – vaše samogovore in ukaze uboga dobesedno in brez vprašanja. Če boste svojo podzavest dovolj pogosto programirali z negativnimi sugestijami, vas bo vodila prav v tisto, česar se bojite: v neuspeh, nemoč, ignoriranje ali kako drugo sabotažo samega sebe in drugih.

Tisto, o čemer vsak dan znova in znova razmišljate, vaša podzavest sprejme in nato vodi vaša dejanja kot avtopilot. Na tem sloni celotno gibanje tako imenovanega „pozitivnega mišljenja“. Ljudje, ki pravijo, da pozitivno mišljenje, trditve in avtosugestije pri njih ne delujejo, v resnici teh ne uporabljajo pravilno ali vztrajno. Vsako pozitivno povelje namreč takoj zbrišejo z negativnim. Če da kapitan ukaz: „Pojdi na zahod!“, takoj nato pa si premisli in reče: „Ne, pojdi na vzhod, ne, na sever itd.“, ladja ne bo vedela, kam naj gre, in ne bo nikoli nikamor prišla. Zato večina ljudi ne pride nikamor npr. pri hujšanju, odvajanju od cigaret, alkohola …

V trenutku, ko si rečemo „pozitivno mišljenje ne deluje“, smo onemogočili njegovo delovanje.

Dr. Maxvell Maltz, avtor knjige Psiho Kibernetika, opisuje človeške možgane in živčni sistem kot „popolni k cilju težeči servomehanizem“. Ta nam omogoča doseči cilje podobno kakor samovodeni torpedo ali raketa, ki išče svoj cilj in si utira pot do njega. Kakor torpedo tudi naši možgani lahko delujejo v našo korist le, če jim določimo cilj.

Brez tarče (cilja) vas bo vaš umski servomehanizem preprosto vlekel k mislim, ki v vas prevladujejo. Podzavestni um deluje 24 ur na dan, pa če ga zavestno usmerjate ali ne. Denis Waitley pravi: „Ker postajamo to, kar večino časa razmišljamo, velja, da se podzavestno gibljemo prav v uresničitev tega, kar ta hip razmišljamo (ali kar večinoma razmišljamo). Npr. za alkoholika je to lahko naslednji kozarček, za odvisnika od mamil naslednji odmerek, za deskarja naslednji val, ločitev, bankrot, bolezen itd. Vse to so cilji, ki so posledica negativnih drž in miselnih vzorcev.

Članek – pričevanje razvezane žene na ISKRENI.NET

DARJA OVSENIK ČETRTEK, 24 DECEMBER 2015 05:45 

KAKO PRAZNOVATI BOŽIČ PO RAZVEZI?

samohranilka_bozic

Ni lahko. Kar smo tako dolgo verjeli in gradili z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku. A je tudi osvobajajoče, pravi Karmen, ki jo je pred tremi leti doletela boleča izkušnja razveze.

Karmen Kristan je mama treh otrok, ki ji v zadnjem letu ni bilo lahko. Pa ne, to je premila beseda – bilo ji je in je še boleče, raztreščeno, kruto. A tudi osvobajajoče. Se sliši protislovno? Za Karmen ne.

GRE LAHKO ŠE KAJ BOLJ NAROBE?

Ločitev. Odpoved v službi. Smrt matere. Zaradi zamudne sodbe ji določijo pretirano visoko preživnino. Pravdanje za stanovanje. Sklep o izselitvi in morda celo izplačilo bivšemu možu za uporabo solastniškega stanovanja, kjer trenutno še živi s hčerkama. In to je samo nekaj glavnih težav. Ne, temu bi težko rekli mačji kašelj.

A iz Karmen veje neka posebna moč, ki takoj da vedeti, da se ne opira le nase. »Če bi računala le nase in ne na Božjo ljubezen in usmiljenje, bi bila danes najmanj v Polju ali pa celo na Žalah.« Ni slišati obupano in niti jezno. Se pa z vsem tem bori. Vsak dan. Vsak dan znova.

ŠE VEDNO JE KAJ, KAR LAHKO DAM

Po izobrazbi je oblikovalka, kar ji je zelo koristilo na vseh področjih, tudi prostovoljstvu, v katerem je tudi danes zelo aktivna: je ena od organizatork svetopisemskega maratona, aktivna pri odraslih skavtih, usposablja se na področju duhovnosti, predvsem duhovnega spremljanja, oblikovala je že več promocijskih gradiv za različne dogodke s področja duhovnosti ali dobrodelnosti … Vse to ji je v stiski, v kateri se je znašla, velika opora.

Zase pravi, da se ves čas uči skozi duhovni boj, ki jo spremlja v duhu svetopisemskega »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28): »Čeprav težko iščem službo in imam opravka s tožbami, kot prostovoljka ne neham delati, ker mi to daje moči in potrditev, da sem še nekomu potrebna. Da ne zapadem v občutje, da je vseeno, če me ne bi bilo. To mi osmišljuje prostovoljstvo. Ne glede na vse, Bog ve, kaj lahko še dam

ODKRIVANJE POMENA BOŽIČA BREZ DIKTATA ZAPOVEDANEGA VESELJA

Ko jo vprašam, kako se srečuje z bolečino v času božičnih praznikov, saj je takrat ljudem, ki so sami ali so kako drugače ranjeni, običajno težje, odgovori zelo preprosto – da zunanje oblike pobožnosti niso več tako pomembne kot nekoč: »Pravi pomen Božiča je čisto nekaj drugega. Gre za bolj osebno srečanje z Jezusom. In to ravno v tej bolečini, ko vsa okolica kar sili v “veselite se”. To je neke vrste prisila, ki pri mnogih povzroči ravno obratne reakcije, ker se vsiljuje, kako naj bi se veselili.« In včasih se to notranje ne izraža tudi nujno na njenem obrazu v obliki nasmeha, a ne pomeni, da v sebi ne praznuje.

NAJVEČ PROSTORA DAMO, KO SMO V RANJENOSTI SAMI

Znano je, da se na primer v domovih za ostarele smrtnost poveča v času praznikov prav zaradi občutka osamljenosti, občutka pozabljenosti in primerjanja z drugimi. Karmen zase pravi, da gotovo nekaj tega pride na plano v času praznikov. A ker je vsako leto vključena v pripravo na božič pri jezuitih, ji to daje drugačen duh priprave. Bolj razmišlja: »Kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi se odprla Božjemu usmiljenju?«

Tako ji božič kot tak ni neka prelomnica, ampak gre za proces: »Vsak dan imamo duhovni boj, da bi Bogu dali prostor. Najbolj mu lahko damo priložnost v lastni samoti. Tam je lažje kot nekje, kjer smo uspešni.«

TA NAŠ EGO …

Tudi kristjani smo pogosto prepričani, da je »Bog samo malo blagoslovil, sicer smo pa naredili sami«. Takrat naš ego zraste in nam dela veliko škodo: »Tam, kjer smo uspešni, se napihuje. Tam ni prostora za Boga. Kjer pa se podira, se bolj zavem svoje grešnosti, posledično ne obsojam drugih in dam prostor tako Drugemu kot drugemu. Ko vse spuščam iz rok, se manjšam, da On lahko raste.«

Karmen Kristan

»V svoji stiski bolj čutim Božjo prisotnost, Njegovo ljubezen in usmiljenje. V svojem neuspehu lahko dam več prostora, več besede Bogu.« Kot zanimivost Karmen navede anketo p. Ivana Platovnjaka, ki je pokazala, da razvezani napredujejo v povezanosti z Bogom in duhovni rasti, čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da to ni mogoče.

»Gospod prihaja k nam, grešnikom: slepim, gluhim, hromim, gobavim, »mrtvim«. On si je izbral hlev, ne dvorec, zato ga lažje najdem v svoji bedi, tam kjer sem poražena, osamljena, nemočna … Razvezani in vsi, ki so preizkušani, se tega mogoče bolj zavedamo. Kar smo gradili bolj z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku, zato se po tej izkušnji in razočaranju lažje opremo na Božjo moč in bolj iščemo njegovo voljo,« je prepričana Karmen.

Vsak dan znova poskuša živeti v zaupanju, da Bog vse obrača na dobro, čeprav »je zdajle videti grozljivo – brez moža, službe, mame, stanovanja«. To so tako težke življenjske situacije, da je prepričana, da nihče med nami nima dovolj moči, da bi jih nosil sam: »Če tega ne bi izročala Njemu, bi me zmečkalo.«

VSAKODNEVNI DUHOVNI BOJ

S takšnimi boji se sooča vsak dan. Včasih se pojavijo že zjutraj, ko se zbudi po mori, ki naznanja strah pred prihodnostjo. Takrat si pomaga z molitvijo in ozaveščenim dihanjem. A običajne molitve so ji takrat premalo. Njej pomaga molitev s telesom: »Ali plešem ali z gibom izrazim neko hrepenenje, stisko, jezo. Nastane močen dialog z Bogom, ki ga izrazim celostno.« Verjame, da si prav telo zapiše vse stiske. Zato se pri razvezanih pogosto pojavljajo tesnobe, ki lahko vodijo v depresijo. Zato Karmen še toliko bolj vse to osvobaja skozi gib v Kristusu in z božjo besedo. Ko to ponotranji, jo odrešuje in osvobaja.

Temu pripisuje tudi opažanja drugih, nevernih, ki se čudijo, da je na sodiščih ne vidijo zlomljene, ampak ji povejo, da izžareva neko posebno moč. Za Karmen je ves odgovor prav v duhovnem boju: »Zame je soočenje z lastno stisko možno le preko vsakodnevnega duhovnega boja in to “do krvi”. Zavedam se, da navkljub mnogim prijateljem, to bitko bojujem sama. Od mene je odvisno, ali bom pustila, da me Hudi zvabi v krivde preteklosti ali strahove prihodnosti ter mi s tem vzame moč za življenje, ali pa bom iskala dialog z Gospodom.«

KO ZMOREŠ VIDETI, DA NISI KRIV, AMPAK LJUBLJEN

dm_kk

Razvezani se pogosto srečujejo z občutji krivde: »Sem res storil/a dovolj? Bi lahko še malo zdržal/a? Kaj sem delal/a narobe?« Prav to je tisto, kar proces razveze, ki lahko traja več let in v nekem smislu ni nikoli končan in zelo globoko zaznamuje, v čemer Karmen vidi past.

Kot razvezana se je morala soočiti z lastno krivdo, odpuščanjem sebi in možu. To je dolg proces in brez zavedanja, da ji je Bog odpustil, brez pogleda Njegovih usmiljenih oči na njeno življenje, tega ne bi zmogla. »Treba je iti v proces odpuščanja.«

Veliko ji pomeni adoracija pred Najsvetejšim, saj si tam preprosto pusti biti pred Njim in v njegovi ljubezni videti preteklo situacijo in vse, česar ni zmogla: »Večinoma gre namreč za to, da delamo po svojih najboljših močeh, a smo v tem omejeni in iz tega izhaja krivda.«

PUSTITI SI OD-PUSTITI

A Bog je ljubezen in njo osvobaja ta ljubeči Božji pogled, ki ne obsoja. Takrat čudi, da Bog oprošča in da želi, da oprosti tudi sebi. Ravno obratno kot hudi duh, ki deluje skozi obsojanje: »Saj ni čudno, ko si pa taka! Pa tega nisi naredila in onega …« Bog nikoli ne gleda na nas tako, ampak vedno ljubeče. Pokaže na napake, a zato, da bi zoreli k dobremu in bi bilo slabega vedno manj. »Vse je usmerjeno  k dobremu, usmiljenju, sočutju … Kar ni od tega, je od hudega. V takem gledanju se vidijo sadovi: človek postane osvobojen, da si in je od-pustil, da je od-šlo …«

Ko izgubiš vse in ti ostane le Bog, ugotoviš, da je to edino, kar res potrebuješ.

Karmen razloži, da v delovanju hudega duha pa je obratno, saj se vrtimo okrog svojega popka, sadovi pa so obratni: jeza, razočaranje, malodušje … Ko znamo biti usmiljeni tudi do sebe, je drugače, kar razloži na primerih Juda Iškarijota in apostola Petra: »Juda in Peter sta oba izdala Jezusa, oba sta se pokesala, razlika je le, da Juda ni zmogel ponižnosti, da sprejme Božje usmiljenje – odpuščanje in se je obesil. Za to pa potrebujemo ponižnost. Da nam Bog odpusti. Da smo ljubljeni kot grešniki.« Ko začnemo tako gledati na stvari, iz te moči posledično lahko odpustimo tudi drugemu. Saj Bog ljubi vse, tudi najhujšega morilca, kot lastne otroke.

Velik pomen daje tudi duhovnemu spremljanju: »To, da te nekdo posluša in hkrati pomaga razločevati, kaj je od Boga in kaj od sovražnika človeške narave, ki tudi spodbuja in svetuje. To je res močna opora, ki jo priporočam vsem, ki so v stiski. Hvaležna pa sem tudi vsem prijateljem in neznancem, ki so odprli svoja srca v usmiljenju in mi kakorkoli pomagali v tej težki situaciji.«

KAKO RAZLOŽITI OTROKOM?

Tudi otroci zelo jasno občutijo praznike brez očeta. Obveznosti se že nekako porazdelijo, a trpljenje ostaja. In Karmen meni, da jih pred tem niti ne moremo obvarovati, saj se bodo na tak ali drugačen način enkrat srečali z njim. Bistveno se ji zdi, da se veliko pogovarjajo, da jim poskuša vzpostavljati držo, da sprejmejo, kar se je zgodilo.

Da ozavestijo, da je izkušnja razveze v prvi vrsti njena izkušnja in da se ne bi otroci počutili krivi ali sokrivi. In še pomembneje, »da se ne primerjajo z drugimi. Pri praznikih je to velika nevarnost, še posebno, če se otroci gibajo v krogih, kjer je ločitev malo. Ker zgodba vsakega je edinstvena in kot tako jo je treba gledati. In vsaka ima veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Na to se lahko naslonim in iz tega živim.«

Foto: gettyimages.com, osebni arhiv Karmen Kristan

Gospod nauči nas moliti

Molitev je pogovor z Bogom, je milost, a tudi umetnost, ki zahteva vajo, učenje. Po mnenju nekaterih piscev mnogi ljudje ostanejo v duhovni povprečnosti, ne zato, ker bi zatajila božja milost, pač pa zato, ker manjka red, disciplina in potrpežljivost. Prav slednjega se lahko naučimo ob pomoči treh dejavnikov: potrpežljivosti(sprejemanju, česar ne moremo spremeniti), vztrajnosti (kljub beganju misli nadaljujemo z molitvijo) ter upanjem (jutri bo bolje). Ob tem so nam lahko v pomoč različni zunanji dejavniki (izbira okolja), drža telesa, metode molitve, red in disciplina.

ZUNANJI DEJAVNIKI

Izbira okolja: Bližina narave večini ljudi pomaga moliti, vsakemu človeku pa je seveda ljubše kaj drugega: morsko obrežje s šumenjem valov, mirno tekoča reka, mir na vrhu gore… Tudi v Svetem pismu je večkrat omenjeno, da se je Jezus umaknil na goro, da bi tam molil. Torej izbira kraja vpliva na kakovost naše molitve.

Večino časa pa žal ni mogoče preživljati v naravi. Tedaj si lahko pomagamo z mislimi na kraj, ki nam je najljubši. Ignacij Lojolski priporoča, da rekonstruiramo kraj, kjer se je odigral prizor, ki ga želimo kontemplirati. Če nam dejansko uspe z mislimi preiti v domišlijski kraj, lahko naše srce postane središče miru, kamor se vedno lahko umaknemo, kadar potrebujemo mir ali se pripravljamo na molitev. Le malo je stvari, ki bi tako pomagale k molitvi kot tišina.

Zunanja tišina: Zunanji hrup nam odvrača pozornost od molitve, zato ga v največji možni meri izključimo. Če ne prenesemo zunanje tišine, ne zmoremo prenesti notranje tišine. To, kako prenašamo tišino, je dokaj dober pokazatelj naše duhovne in celo intelektualne in čustvene globine. Šele ob zunanji tišini se zavemo notranjega hrupa, ki ga moramo prav tako umiriti. Zlasti je to pomembno pri ljudeh, ki šele vstopajo v svet molitve.

Notranja tišina: Notranjo tišino večina ljudi težko doseže. Če za trenutek zapremo oči, se nam prikaže nešteto begajočih misli, ki ponazarjajo naš notranji hrup. Utišanje tega hrupa pa je predmet učenja in vztrajnosti, saj vsaj na začetku tišine ne dosežemo zlahka. Izak iz Niniv tako pravi: » Mnogi nenehno iščejo, vendar le tisti najdejo, ki ves čas ostanejo v tišini…Bolj kot vse stvari ljubite tišino: prinaša vam sadove, ki jih jezik ne more opisati…« Prav zato, ker je tišino težko doseči, večina piscev predlaga vaje za umirjanje.

Umiritev telesa: Pred začetkom molitve zavzamemo pravilno telesno držo, da bosta glava in hrbtenica vzravnani. Anthony de Mello priporoča zelo preprosto vajo, ki tudi sicer pri večini ljudi prinese občutek sprostitve: »Poskusite se zavedati posameznih delov telesa: dotika obleke na ramenih, dotikanja hrbta na naslonjalo stola, na katerem sedimo, občutka dotika dlani, stegen in zadnje plati, ki s svojo težo pritiskajo na stol, občutka stopal, ki se dotikajo čevljev, položaja sedenja. Ponovno: ramena….hrbet…dlani,…stegna, ….stopala,…sedeči položaj….«

Umska umiritev: Ignacio Lorranaga predlaga za umsko umiritev mirno in zbrano ponavljanje besede mir, ob čemer nam pomirjujoč občutek spokojnosti preplavi najprej možgane ter nato vse telo. Isto vajo nato ponovimo s ponavljanjem besede nič, da zaznamo občutek praznine – niča. Nato poizkusimo izklopiti misli in se osredotočimo npr. na bitje srca, ne da bi ob tem mislili na karkoli. Ta vaja nam pomaga pri koncentraciji

Dihanje: Dihanje, ki najbolj umirja, je trebušno dihanje. Kadar se napolnijo pljuča, se napne tudi trebuh in ko se izpraznijo pljuča, istočasno splahni tudi trebuh. Vdihujemo počasi skozi nos, izdihujemo skozi priprta usta in nos. Skratka: dihamo mirno, počasi in globoko.

NAČINI PREPROSTE MOLITVE

Poleg zunanjih dejavnikov je pomembna tudi izbira molitve. Za začetnike ali v dneh, ko se nam nekako ne uspe zbrati, pisci priporočajo predvsem sledeče načine molitve:

Ponavljanje molitve: Jezus nas uči, naj v molitvi ne začenjamo pri sebi, ampak pri Očetu; ne z našimi potrebami in interesi, ampak z njegovim kraljestvom: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33)

Tu je eden od razlogov, zakaj naša molitev odpove: preveč je osredotočena nase, na človeka. Najprej se moramo osredotočiti na Boga, šele nato prosimo zase: za vsakdanji kruh, duhovno moč in odpuščanje greha.

Včasih se nam ne uspe osredotočiti na molitev. Tedaj nam pomaga molitev desetk rožnega venca. Pater Calveras pravi takole: »Zmoli desetko k Mariji, naj ti izprosi milost molitve, milost, da premagaš raztresenost. In če si še vedno raztresen, zmoli še eno desetko in tako naprej…«

Molitveno branje: Vzamemo zapisano molitev, npr. psalm ali katerokoli drugo molitev ter jo začnemo zelo počasi brati. Med branjem skušamo vsebino narediti »živo«. Prebrano skušamo sprejeti vase, dokler prebrane misli ne postanejo naše. Če naletimo na misel, ki nam veliko pove, se pri njej ustavimo ter jo ponavljamo, dokler njena vsebina ne preplavi naše duše. Če se to ne zgodi, nadaljujemo z zelo počasnim branjem, da v globini srca sprejmemo pomen prebranega.

Ta preprosti način molitve nam posebej pomaga pri prvih korakih molitve ter v dneh, ko imamo večje težave z zbranostjo.

Pogovor z Bogom: Vsak medsebojen odnos je takšen, kakršna je komunikacija v njem. Tudi molitev je pogovor ali komunikacija z Bogom. V molitvi se postopno bolj in bolj odpiramo Bogu. Z Bogom ne govorimo zato, da bi ga s čim seznanili, temveč zato, da bi pred njim postali pristni. Govoriti z Bogom pomeni, da mu opisujemo, kakšni smo v resnici.

Bog pa nam govori s petimi različnimi »sprejemnimi antenami«. Z umom (Boga prosimo, naj usmerja naše misli), z voljo (prav v volji včasih doživljamo moč, ki ni naša), domišlijo (že prej omenjena sposobnost oživitve prizorov, okolja), s čustvi (božje delovanje v nas prinaša mir) in spomini (Bog nas lahko spomni na svojo dobroto iz preteklosti).

 

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

Uporabljena literatura:

  • De Mello, Anthony: Božji dotik, Sadhana
  • Powell, John: Z očmi vere
  • Larranaga, Ignacio: Srečanje (Molitveni priročnik)