Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Duhovna in osebnostna rast

15 nevarnih bolezni

Papež Frančišek je po vzgledu Jezusa, kot dober zdravnik, prepoznal simptome teh bolezni, ki nas mučijo in razbijajo občestvo ter nas posledično spreminjajo v človeka, ki se je nekoč razumel kot del narave, k človeku, ki je postal izkoriščevalec: popredmetil je sebe, drugega in vso naravo, s tem pa se je predvsem najbolj oddaljil od Boga.

 

1. Bolezen počutiti se nesmrtnega ali nepogrešljivega. Že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga videti imena številnih ljudi, ki so morda mislili, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

2. Bolezen pretirane delavnosti. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

3. Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

4. Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

5. Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

6. Duhovna Alzhaimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

7. Bolezen tekmovanja in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

8. Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

9. Bolezen govoric in opravljanja. 

10. Bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

11. Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali da si vesel, ko drugi pade.

12. Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba. »Kako dobro nam dene količina zdravega humorja.«

13. Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

14. Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

15. Bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati, črniti in diskreditirati druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za bolj sposobne od drugih.

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju „NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Uvodni nagovor p. Viljema Lovšeta

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.: 041 632626

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)

Najmočnejša formula za postavljanje ciljev

IMG_20160704_202608[1]Določi si specifične cilje. Taki cilji imajo veliko večji učinek na vašo podzavest kakor zelo splošni in ohlapni.

Splošni cilj ne zadošča. Zožaj in določi ga. Zapiši vsak detajl. Kdo, kaj, kdaj, kako, s čim ali s kom, kje, koliko…

  1. Naj bodo cilji objektivno merljivi. Če ne bodo, ne boš nikdar vedel, ali jih dosegaš ali ne.
  1. Naj bodo veliki. Važno je, kaj zares hočeš in želiš, ne, kaj je „realistično“ (pogosto v očeh drugih). „Realistični“ cilji ne spodbudijo. To, kar hočem in želim, me resnično spodbudi in mi da moči. Dobro je, če te tvoj cilj malce prestraši in prebudi. Če tega ni, je prenizek. Pred negotovostjo se ne vračaj v staro lagodnost. Vedno pojdi naprej. Dvigni svoje standarde. Le veliki načrti poženejo kri po žilah, da človek da vse od sebe. Predstavljaj si vse najprej v svoji domišljiji: živo, jasno in dinamično. Sanjaj. Domišljija je čudovita ustvarjalna sposobnost. Ne odpreš vseh svojih moči le zato, ker ne verjameš, da je to sploh mogoče. Ne sprašuj se: „Ali je ta cilj mogoče doseči?“, ampak: „Gospod, kako lahko dosežem ta cilj?“ in „Ali hočem plačati ceno, ki je potrebna, da ga dosežem?“ Skoraj vse lahko dosežeš, če si pripravljen plačati za to: velika noč – smrt lažnemu jazu in vstajenje tistega, ki je vse podaril, ker je vse prejel v dar.
  1. Določi jim stvarne časovne omejitve za dosego. Ni nestvarnih ciljev, so le nestvarni roki za uresničitev. Učite se potrpežljivosti. Prav tega se človek uči s pravili za razločevanje notranjega dogajanja. O rokih za dosego ciljev se je dobro posvetovati s strokovnjakom za neko področje (npr. za hujšanje).
  1. Določi si dolgoročne in kratkoročne cilje. Ne zapiši le enega cilja. Naredi si seznam dolgoročnih in kratkoročnih ciljev. Teh je šest vrst:
  1. a) zadnji dolgoročni cilj; b) 12-mesečni cilj;
  1. c) trimesečni cilji – je pomemben. Naloga traja, dokler je še čas za njeno uresničitev. Roki motivirajo. Vsak trenutek preverjaj, ali si še v pravi smeri. Po potrebi spremeniš in dodaš ali odvzameš;

č) dnevni cilji – treba je razviti vsakdanjo dobro navado. Zato določiš dejavnosti vsakega dne, dokler ne postanejo rutina. 99 % vsakdanjih opravil so navade, rutina. Napiši seznam dnevnih ciljev in navade, ki jih želiš razviti (npr. jesti po malo, večkrat, brez sladkorja, vstajati zgodaj, spat ob pravem času …). Vsakodnevni cilji omogočijo doseči dolgoročne cilje. Slona lahko poješ le grižljaj za grižljajem. Osredotoči se na majhne korake današnjega dne in ne bo te zadušilo. Vse, kar imam, je zdaj. Zdaj sem močan.

Cilj vsakega dne naj bo, da boš izboljšal svoj zadnji dosežek. Ne primerjaj se z drugimi – vir nesreče. Glej sebe pred Bogom – enkratnega, tekmuj le s seboj. Postavi si cilje, ki ti omogočajo, da si danes boljši, kakor si bil včeraj – ti, ne nekdo drug. Nenehno izboljšuj svoj zadnji dosežek. V neskončnost. V tem je veselje.

  1. Določi čustvene razloge, zaradi katerih želiš doseči te cilje. Ko si v pobitosti, kar je normalno in dobro, se je treba zavedati razlogov, čemu hočeš doseči neki cilj – namen, ki stoji za ciljem. Če imaš dovolj močni zakaj, boš lahko zdržal skoraj vsak kako.

Določitev razloga doda cilju čustvo. Več čustva dodaš, bolj boš motiviran za cilj. V trenutku, ko si do cilja čustveno ogret, se bo samodejno začel uresničevati. To je res, kajti podzavest je čustveni del tvoje pameti. Čustvo ti močneje vtisne misel v podzavest, zato se močneje izraža v delovanju.

Zapiši svoje razloge za cilje z uporabo nekaterih vprašanj: (1) Kaj mi je pomembno pri dosegi cilja? (2) Čemu je tako pomembno? (3) Kaj to pomeni v sklopu tvojega življenjskega temelja in smisla življenja?

  1. Preveri, ali si cilji med seboj ne nasprotujejo. Vso pozornost usmeri v najpomembnejši cilj. Kdor lovi dva zajca hkrati, nobenega ne ujame.
  1. Napiši si obširen seznam ciljev v obliki trditev. (1) Trditev mora biti osebna: jaz sem, jaz imam. (2) Napisana naj bo v sedanjem času, ne prihodnjem. Za podzavest ni prihodnosti. Je le sedanjost. Piši tako, kakor da si cilj že dosegel. (3) Cilj napiši vedno v pozitivni obliki, nikdar negativni. Piši, kar hočeš doseči, ne to, čemur se hočeš izogniti.
  1. Preberi svoje trditve (seznam) vsaj dvakrat na dan. Ali pa jih celo prepiši. Nosi jih v žepu. Vedno jih imej pred seboj in v svojih mislih. Obesi jih vsepovsod (na računalnik, hladilnik, WC, sobo, hodnik). Ponavljanje je zelo uspešno za reprogramiranje podzavesti. Reklama živi od ponavljanja. Bistveni del metode duhovnih vaj je ponavljanje. Vpliva na podzavest in žene v delovanje. Vztrajaj najmanj 21 dni. Če ne, ne boš videl učinkov. Trditve so veliko močnejše, kakor si lahko predstavljate. Ne izbriši jih z negativnimi trditvami: „To je neumno!“ Ponavljaj jih z vero in čustvi. Le tako boš lahko nadomestil svoje stare notranje samogovore ali pogovore. Naj postanejo tvoja nova kaseta, ki jo nenehno vrtiš.
  1. Svoje cilje beri z vero. Podzavest uresniči vsako podobo, s katero se nenehno ukvarjaš v mislih in ki jo podpreš z vero. Vero v to, česar še ne vidiš, v dosego cilja. Dvom izbriši. Delaj, kakor da je cilj že dosežen, beri trditve, kakor da so že uresničene. V domišljiji glej sebe, kakor da si cilj že dosegel. Tako boš verjel in tisto uresničil. Tudi kapitan ne vidi naslednjega pristanišča, a ve, kaj je, kje je in da bo tja prišel, če dela nekatere stvari vsak dan. V tem je bistvo vere – nenehno delovanje za cilj, tudi če ga še ne vidiš. Beri svoje cilje z vero.
  1. Med branjem svojih trditev si jih v domišljiji predstavljaj kot že uresničene. Možgani razmišljajo s podobami. Dodaj podobo tega, kar želiš doseči. Tako boš prej prišel do podzavesti. Živci ne zaznajo razlike med domišljijsko in dejansko izkušnjo. Telo naj bo sproščeno, da se hitreje dotakne podzavesti. Rusi so domišljijsko predstavo cilja uvedli pri vrhunskih atletih in dosegli velike rezultate. Tisti, ki so se pripravili v domišljiji, so dosegali veliko več od drugih. Podzavest je del uma, ki je odgovoren za samodejno vedenje – navade. S predstavo pomagaš podzavesti, da deluje v skladu s predstavo (avtomatski pilot). Hitreje bomo videli rezultate. Ignacij pravi, da bomo tako z veseljem ljubili in delali dobro, kakor zdaj z veseljem delamo slabo. Zlo se nam upre, medtem ko vzljubimo in se čutno navadimo na dobro.
  1. Ko uresničiš cilj, vedno nagradi samega sebe. (1) Proslavi in/ali nagradi samega sebe. (2) Ohrani in piši seznam doslej doseženih ciljev. Uspeh omogoča nov uspeh. Uspeh je hoja h končnemu cilju, ni doseganje samega cilja. Ni treba skrbeti za ohranjevanje kakovosti življenja, ampak si vsak dan prizadevaj k izboljšanju.
  1. Prav zdaj si napiši svoje cilje!

Pri duhovnih vajah se zgodijo prav vse omenjene točke. Edina razlika je, da človek dela to v pogovoru z Bogom – Kristusom, ki ga uči upoštevati vso resničnost in ga osvobaja samogovornega strahu zase.

(Zastavljanje ciljev, Pripravil: p. Viljem LOVŠE)

Zastavljanje ciljev_ 2

Cartoon girl and broken heart

MOČ OSREDOTOČENJA

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

Zaradi načina delovanja podzavesti je zelo pomembno, kam osredotočimo svoje misli. Osredotočiti jih moramo na to, kar želimo doseči, in ne na to, čemur se želimo izogniti. To ni prazno govorjenje. Gre za zelo pomembno razlikovanje. Če vas prosim, da zaprete oči in ne mislite na opice, se boste v svoji glavi ves čas ukvarjali z opicami. Ne morete, da ne bi o čem razmišljali. Vedno mislite o nečem. In vedno se usmerjate v to, o čemer največ premišljujete, ne glede na to, ali je stvar pozitivna ali negativna.

Kakor zemlja je vaša podzavest popolnoma nepristranska – ne ločuje. V njej bodo rasla vsa semena, ki jih boste posejali ali dovolili, da se zasejejo. Mnogi ljudje imajo popolnoma dobre namene, ampak nehote dovolijo svoji podzavesti, da deluje proti njim, tako da se osredotočajo na to, česar nočejo. Zagotovo velja: »Bolj se ukvarjaš s tem, česar nočeš, več tega boš v resnici storil.« Nekateri pa preprosto ne dajejo nobene pozornosti svojim mislim. Kakor v zapuščenem vrtu začne rasti vse. Morda prevlada pšenica, če pa ne, zagotovo prevlada plevel.

Nekaj primerov negativnih trditev in samouničevalnih vprašanj:

  • Ne bo mi uspelo, pa naj naredim, kar koli hočem.
  • Zakaj je zame vse tako težko? Sem počasnež.
  • Zakaj vsakomur uspe, le meni ne? To ni fer.
  • Ni moja krivda, če sem tak ustvarjen, če nimam dobrih genov. Nočem biti več debel, pijan, kadilec, štor …
  • Želim si, da bi se že rešil te požrešnosti. Ne bo mi uspelo, ker imam preveč rad hrano. Nimam dovolj volje, da bi mi uspelo.
  • Saj bi se potrudil, a nimam časa. A mi zmanjkuje časa.
  • Ne morem tako zgodaj vstati, da bi šel teč, da bi molil, da bi …
  • Zvečer nikakor ne morem iti pravočasno spat …
  • Sovražim ta svoj nered, svojo debelost, svojo krhkost …
  • Ne morem. Bom poskusil.

Ves božji dan se vsak izmed nas v sebi pogovarja z mislimi. Ali so zgolj negativni samogovor ali pa tudi pozitivni pogovor (z Drugim, drugim in seboj, kot podarjenim)? Psihologi ocenjujejo, da skozi naše možgane steče približno 60.000 misli na dan in da jih je 98 % enakih, kakor smo jih imeli včeraj – večinoma so negativne. Na leto je to skoraj 22 milijonov misli. Če reklamnim agencijam uspe doseči cilj (da kupimo njihov izdelek) že s tem, da ponavljajo reklamo nekaj desetkrat, si lahko zamišljate, kako velikanski vpliv imajo na podzavest milijoni naših lastnih miselnih ukazov. To je zastrašujoče! Zato je tako pomembno za vsakogar, da začne zavestno nadzorovati svoj miselni samogovor ali pogovor in programira svoje možgane s pozitivnimi (resničnimi) cilji.

Edina stvar, nad katero imamo v življenju lahko 100-odstotni nadzor, so naše misli. Če hočete uspeti v čemer koli – v molitvi, odvajanju, delu, odnosih – se morate naučiti nadzorovati notranjo komunikacijo s seboj, Drugim, drugimi, stvarmi. Prevzeti morate odgovornost za svoj notranji pogovor – samogovor. Postati morate policaj vašim lastnim mislim. Vaše možgane morate dobesedno reprogramirati. Če ste si vse življenje ponavljali samouničevalne in lažne misli, bo sprememba v začetku kar velik izziv. Veliko časa bo potrebno, da boste zbrisali staro kaseto in vstavili nov program. Le če res hočete in se odločite, boste to tudi storili. Prvi korak je preprosto zavedanje tega, kar mislite/razmišljate sami v sebi. Zavedajte se svojih misli.

Nekateri moderni strokovnjaki programov za doseganje ciljev predlagajo, naj negativnim ali samouničevalnim mislim takoj, ko se jih zavemo, rečemo: »Naslednja« ali »Ugašam te«. Nato naj jih takoj nadomestimo s pozitivno mislijo, trditvijo ali vprašanjem, ki daje moč. Pravijo, naj staro misel preprosto presnamemo z novo.

Misel »Bom poskusil« presnemi z mislijo »Storil bom«. Namesto »moral bi« reci »moram« ali »bom«. Iz svojega slovarja za vedno izbrišite besedo »ne morem«. Kmalu boste opazili, da vaš razum doživlja vedno manj vsiljivk. Navajam nekaj primerov, kako negativni samogovor lahko nadomestite s pozitivnim:

  • Kako lahko premagam odvisnost – debelost … in pri tem uživam?
  • Kaj lahko danes storim, da bom skrbel za svoje telo in mu pomagal k zdravju?
  • Kaj lahko jem pri tem obroku, da mi bo pomagalo ohranjati zdravje in zgubljati maščobo?
  • Kako dobro se počutim, ko končam današnje naloge in delo.
  • Moje zdravje se iz dneva v dan zboljšuje. Vsak dan sem bolj gibčen.
  • Všeč sem si.
  • 100-odstotno sem odgovoren za svoje rezultate. Storil bom, pa naj stane, kar hoče.
  • Rad jem zdravo hrano.
  • Z veseljem se spopadam z novimi izzivi. Rad delam in se trudim.
  • Jutranji tek je res osvežujoč in poživljajoč. Jutranja molitev je vir moči.
  • Za vse, kar moram storiti, imam dovolj časa. Rad se imam.
  • Lahko storim tudi to. Storil bom.

V ignacijanski duhovnosti so že petsto let na razpolago še boljša sredstva: pogovor z Bogom in nenehno zavedanje, da si Njegov ljubljeni sin, hči, ki živi kot Njegov dragoceni sogovornik ter soustvarjalec sebe in drugih in sveta. Pravila razločevanja z duhovnih vaj so namenjena prav temu. Omogočajo prepoznavati lažne – negativne samogovore in se vaditi v pozitivnem pogovoru z Jezusom Kristusom, Očetom, Duhom in svetniki.

Namesto pozitivnega samogovora nas Kristus – s pomočjo Ignacija in Duha – uči pogovora z Bogom in z vsem kot možnosti za srečanje z Bogom, za soustvarjanje in sogovorništvo. Uči nas živeti iz tega, kar smo za Boga, in ne zgolj iz tega, kar se nam trenutno dogaja in kar trenutno čutimo ali ne čutimo. To je krepka razlika – ne gre zgolj za zamenjavo pola v samogovoru (z negativnega na pozitivnega). Gre za uvedbo notranjega pogovora.

Samogovor nikoli ne da dovolj moči, ker si znotraj pozitivnih misli še vedno sam svoje središče in tako nezadosten. S pogovorom postaneš, kar v resnici si: sogovornik in soustvarjalec. V sebi začneš živeti iz Božje moči, ne zgolj iz svoje. Lep primer tega je Jezus v Getsemaniju. Kljub neverjetnemu pritisku od zunaj in od znotraj (lastnih čustev in strahov) je v moči pogovora z Očetom zajel moč iz Duha ter ni pobegnil pred bolečino in smrtjo. V tem je naša svoboda, moč, dostojanstvo in nenehna priložnost za vsak dan. Temu služi dnevno spraševanje vesti ali ljubeč pogovor z Bogom o tem, kar se dogaja znotraj in zunaj. Velika razlika je, ali živim kot sogovornik in soustvarjalec z Bogom ali gojim v sebi zgolj samogovor, četudi pozitiven.