Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Duhovna in osebnostna rast

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)

Najmočnejša formula za postavljanje ciljev

IMG_20160704_202608[1]Določi si specifične cilje. Taki cilji imajo veliko večji učinek na vašo podzavest kakor zelo splošni in ohlapni.

Splošni cilj ne zadošča. Zožaj in določi ga. Zapiši vsak detajl. Kdo, kaj, kdaj, kako, s čim ali s kom, kje, koliko…

  1. Naj bodo cilji objektivno merljivi. Če ne bodo, ne boš nikdar vedel, ali jih dosegaš ali ne.
  1. Naj bodo veliki. Važno je, kaj zares hočeš in želiš, ne, kaj je „realistično“ (pogosto v očeh drugih). „Realistični“ cilji ne spodbudijo. To, kar hočem in želim, me resnično spodbudi in mi da moči. Dobro je, če te tvoj cilj malce prestraši in prebudi. Če tega ni, je prenizek. Pred negotovostjo se ne vračaj v staro lagodnost. Vedno pojdi naprej. Dvigni svoje standarde. Le veliki načrti poženejo kri po žilah, da človek da vse od sebe. Predstavljaj si vse najprej v svoji domišljiji: živo, jasno in dinamično. Sanjaj. Domišljija je čudovita ustvarjalna sposobnost. Ne odpreš vseh svojih moči le zato, ker ne verjameš, da je to sploh mogoče. Ne sprašuj se: „Ali je ta cilj mogoče doseči?“, ampak: „Gospod, kako lahko dosežem ta cilj?“ in „Ali hočem plačati ceno, ki je potrebna, da ga dosežem?“ Skoraj vse lahko dosežeš, če si pripravljen plačati za to: velika noč – smrt lažnemu jazu in vstajenje tistega, ki je vse podaril, ker je vse prejel v dar.
  1. Določi jim stvarne časovne omejitve za dosego. Ni nestvarnih ciljev, so le nestvarni roki za uresničitev. Učite se potrpežljivosti. Prav tega se človek uči s pravili za razločevanje notranjega dogajanja. O rokih za dosego ciljev se je dobro posvetovati s strokovnjakom za neko področje (npr. za hujšanje).
  1. Določi si dolgoročne in kratkoročne cilje. Ne zapiši le enega cilja. Naredi si seznam dolgoročnih in kratkoročnih ciljev. Teh je šest vrst:
  1. a) zadnji dolgoročni cilj; b) 12-mesečni cilj;
  1. c) trimesečni cilji – je pomemben. Naloga traja, dokler je še čas za njeno uresničitev. Roki motivirajo. Vsak trenutek preverjaj, ali si še v pravi smeri. Po potrebi spremeniš in dodaš ali odvzameš;

č) dnevni cilji – treba je razviti vsakdanjo dobro navado. Zato določiš dejavnosti vsakega dne, dokler ne postanejo rutina. 99 % vsakdanjih opravil so navade, rutina. Napiši seznam dnevnih ciljev in navade, ki jih želiš razviti (npr. jesti po malo, večkrat, brez sladkorja, vstajati zgodaj, spat ob pravem času …). Vsakodnevni cilji omogočijo doseči dolgoročne cilje. Slona lahko poješ le grižljaj za grižljajem. Osredotoči se na majhne korake današnjega dne in ne bo te zadušilo. Vse, kar imam, je zdaj. Zdaj sem močan.

Cilj vsakega dne naj bo, da boš izboljšal svoj zadnji dosežek. Ne primerjaj se z drugimi – vir nesreče. Glej sebe pred Bogom – enkratnega, tekmuj le s seboj. Postavi si cilje, ki ti omogočajo, da si danes boljši, kakor si bil včeraj – ti, ne nekdo drug. Nenehno izboljšuj svoj zadnji dosežek. V neskončnost. V tem je veselje.

  1. Določi čustvene razloge, zaradi katerih želiš doseči te cilje. Ko si v pobitosti, kar je normalno in dobro, se je treba zavedati razlogov, čemu hočeš doseči neki cilj – namen, ki stoji za ciljem. Če imaš dovolj močni zakaj, boš lahko zdržal skoraj vsak kako.

Določitev razloga doda cilju čustvo. Več čustva dodaš, bolj boš motiviran za cilj. V trenutku, ko si do cilja čustveno ogret, se bo samodejno začel uresničevati. To je res, kajti podzavest je čustveni del tvoje pameti. Čustvo ti močneje vtisne misel v podzavest, zato se močneje izraža v delovanju.

Zapiši svoje razloge za cilje z uporabo nekaterih vprašanj: (1) Kaj mi je pomembno pri dosegi cilja? (2) Čemu je tako pomembno? (3) Kaj to pomeni v sklopu tvojega življenjskega temelja in smisla življenja?

  1. Preveri, ali si cilji med seboj ne nasprotujejo. Vso pozornost usmeri v najpomembnejši cilj. Kdor lovi dva zajca hkrati, nobenega ne ujame.
  1. Napiši si obširen seznam ciljev v obliki trditev. (1) Trditev mora biti osebna: jaz sem, jaz imam. (2) Napisana naj bo v sedanjem času, ne prihodnjem. Za podzavest ni prihodnosti. Je le sedanjost. Piši tako, kakor da si cilj že dosegel. (3) Cilj napiši vedno v pozitivni obliki, nikdar negativni. Piši, kar hočeš doseči, ne to, čemur se hočeš izogniti.
  1. Preberi svoje trditve (seznam) vsaj dvakrat na dan. Ali pa jih celo prepiši. Nosi jih v žepu. Vedno jih imej pred seboj in v svojih mislih. Obesi jih vsepovsod (na računalnik, hladilnik, WC, sobo, hodnik). Ponavljanje je zelo uspešno za reprogramiranje podzavesti. Reklama živi od ponavljanja. Bistveni del metode duhovnih vaj je ponavljanje. Vpliva na podzavest in žene v delovanje. Vztrajaj najmanj 21 dni. Če ne, ne boš videl učinkov. Trditve so veliko močnejše, kakor si lahko predstavljate. Ne izbriši jih z negativnimi trditvami: „To je neumno!“ Ponavljaj jih z vero in čustvi. Le tako boš lahko nadomestil svoje stare notranje samogovore ali pogovore. Naj postanejo tvoja nova kaseta, ki jo nenehno vrtiš.
  1. Svoje cilje beri z vero. Podzavest uresniči vsako podobo, s katero se nenehno ukvarjaš v mislih in ki jo podpreš z vero. Vero v to, česar še ne vidiš, v dosego cilja. Dvom izbriši. Delaj, kakor da je cilj že dosežen, beri trditve, kakor da so že uresničene. V domišljiji glej sebe, kakor da si cilj že dosegel. Tako boš verjel in tisto uresničil. Tudi kapitan ne vidi naslednjega pristanišča, a ve, kaj je, kje je in da bo tja prišel, če dela nekatere stvari vsak dan. V tem je bistvo vere – nenehno delovanje za cilj, tudi če ga še ne vidiš. Beri svoje cilje z vero.
  1. Med branjem svojih trditev si jih v domišljiji predstavljaj kot že uresničene. Možgani razmišljajo s podobami. Dodaj podobo tega, kar želiš doseči. Tako boš prej prišel do podzavesti. Živci ne zaznajo razlike med domišljijsko in dejansko izkušnjo. Telo naj bo sproščeno, da se hitreje dotakne podzavesti. Rusi so domišljijsko predstavo cilja uvedli pri vrhunskih atletih in dosegli velike rezultate. Tisti, ki so se pripravili v domišljiji, so dosegali veliko več od drugih. Podzavest je del uma, ki je odgovoren za samodejno vedenje – navade. S predstavo pomagaš podzavesti, da deluje v skladu s predstavo (avtomatski pilot). Hitreje bomo videli rezultate. Ignacij pravi, da bomo tako z veseljem ljubili in delali dobro, kakor zdaj z veseljem delamo slabo. Zlo se nam upre, medtem ko vzljubimo in se čutno navadimo na dobro.
  1. Ko uresničiš cilj, vedno nagradi samega sebe. (1) Proslavi in/ali nagradi samega sebe. (2) Ohrani in piši seznam doslej doseženih ciljev. Uspeh omogoča nov uspeh. Uspeh je hoja h končnemu cilju, ni doseganje samega cilja. Ni treba skrbeti za ohranjevanje kakovosti življenja, ampak si vsak dan prizadevaj k izboljšanju.
  1. Prav zdaj si napiši svoje cilje!

Pri duhovnih vajah se zgodijo prav vse omenjene točke. Edina razlika je, da človek dela to v pogovoru z Bogom – Kristusom, ki ga uči upoštevati vso resničnost in ga osvobaja samogovornega strahu zase.

(Zastavljanje ciljev, Pripravil: p. Viljem LOVŠE)

Zastavljanje ciljev_ 2

Cartoon girl and broken heart

MOČ OSREDOTOČENJA

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

Zaradi načina delovanja podzavesti je zelo pomembno, kam osredotočimo svoje misli. Osredotočiti jih moramo na to, kar želimo doseči, in ne na to, čemur se želimo izogniti. To ni prazno govorjenje. Gre za zelo pomembno razlikovanje. Če vas prosim, da zaprete oči in ne mislite na opice, se boste v svoji glavi ves čas ukvarjali z opicami. Ne morete, da ne bi o čem razmišljali. Vedno mislite o nečem. In vedno se usmerjate v to, o čemer največ premišljujete, ne glede na to, ali je stvar pozitivna ali negativna.

Kakor zemlja je vaša podzavest popolnoma nepristranska – ne ločuje. V njej bodo rasla vsa semena, ki jih boste posejali ali dovolili, da se zasejejo. Mnogi ljudje imajo popolnoma dobre namene, ampak nehote dovolijo svoji podzavesti, da deluje proti njim, tako da se osredotočajo na to, česar nočejo. Zagotovo velja: »Bolj se ukvarjaš s tem, česar nočeš, več tega boš v resnici storil.« Nekateri pa preprosto ne dajejo nobene pozornosti svojim mislim. Kakor v zapuščenem vrtu začne rasti vse. Morda prevlada pšenica, če pa ne, zagotovo prevlada plevel.

Nekaj primerov negativnih trditev in samouničevalnih vprašanj:

  • Ne bo mi uspelo, pa naj naredim, kar koli hočem.
  • Zakaj je zame vse tako težko? Sem počasnež.
  • Zakaj vsakomur uspe, le meni ne? To ni fer.
  • Ni moja krivda, če sem tak ustvarjen, če nimam dobrih genov. Nočem biti več debel, pijan, kadilec, štor …
  • Želim si, da bi se že rešil te požrešnosti. Ne bo mi uspelo, ker imam preveč rad hrano. Nimam dovolj volje, da bi mi uspelo.
  • Saj bi se potrudil, a nimam časa. A mi zmanjkuje časa.
  • Ne morem tako zgodaj vstati, da bi šel teč, da bi molil, da bi …
  • Zvečer nikakor ne morem iti pravočasno spat …
  • Sovražim ta svoj nered, svojo debelost, svojo krhkost …
  • Ne morem. Bom poskusil.

Ves božji dan se vsak izmed nas v sebi pogovarja z mislimi. Ali so zgolj negativni samogovor ali pa tudi pozitivni pogovor (z Drugim, drugim in seboj, kot podarjenim)? Psihologi ocenjujejo, da skozi naše možgane steče približno 60.000 misli na dan in da jih je 98 % enakih, kakor smo jih imeli včeraj – večinoma so negativne. Na leto je to skoraj 22 milijonov misli. Če reklamnim agencijam uspe doseči cilj (da kupimo njihov izdelek) že s tem, da ponavljajo reklamo nekaj desetkrat, si lahko zamišljate, kako velikanski vpliv imajo na podzavest milijoni naših lastnih miselnih ukazov. To je zastrašujoče! Zato je tako pomembno za vsakogar, da začne zavestno nadzorovati svoj miselni samogovor ali pogovor in programira svoje možgane s pozitivnimi (resničnimi) cilji.

Edina stvar, nad katero imamo v življenju lahko 100-odstotni nadzor, so naše misli. Če hočete uspeti v čemer koli – v molitvi, odvajanju, delu, odnosih – se morate naučiti nadzorovati notranjo komunikacijo s seboj, Drugim, drugimi, stvarmi. Prevzeti morate odgovornost za svoj notranji pogovor – samogovor. Postati morate policaj vašim lastnim mislim. Vaše možgane morate dobesedno reprogramirati. Če ste si vse življenje ponavljali samouničevalne in lažne misli, bo sprememba v začetku kar velik izziv. Veliko časa bo potrebno, da boste zbrisali staro kaseto in vstavili nov program. Le če res hočete in se odločite, boste to tudi storili. Prvi korak je preprosto zavedanje tega, kar mislite/razmišljate sami v sebi. Zavedajte se svojih misli.

Nekateri moderni strokovnjaki programov za doseganje ciljev predlagajo, naj negativnim ali samouničevalnim mislim takoj, ko se jih zavemo, rečemo: »Naslednja« ali »Ugašam te«. Nato naj jih takoj nadomestimo s pozitivno mislijo, trditvijo ali vprašanjem, ki daje moč. Pravijo, naj staro misel preprosto presnamemo z novo.

Misel »Bom poskusil« presnemi z mislijo »Storil bom«. Namesto »moral bi« reci »moram« ali »bom«. Iz svojega slovarja za vedno izbrišite besedo »ne morem«. Kmalu boste opazili, da vaš razum doživlja vedno manj vsiljivk. Navajam nekaj primerov, kako negativni samogovor lahko nadomestite s pozitivnim:

  • Kako lahko premagam odvisnost – debelost … in pri tem uživam?
  • Kaj lahko danes storim, da bom skrbel za svoje telo in mu pomagal k zdravju?
  • Kaj lahko jem pri tem obroku, da mi bo pomagalo ohranjati zdravje in zgubljati maščobo?
  • Kako dobro se počutim, ko končam današnje naloge in delo.
  • Moje zdravje se iz dneva v dan zboljšuje. Vsak dan sem bolj gibčen.
  • Všeč sem si.
  • 100-odstotno sem odgovoren za svoje rezultate. Storil bom, pa naj stane, kar hoče.
  • Rad jem zdravo hrano.
  • Z veseljem se spopadam z novimi izzivi. Rad delam in se trudim.
  • Jutranji tek je res osvežujoč in poživljajoč. Jutranja molitev je vir moči.
  • Za vse, kar moram storiti, imam dovolj časa. Rad se imam.
  • Lahko storim tudi to. Storil bom.

V ignacijanski duhovnosti so že petsto let na razpolago še boljša sredstva: pogovor z Bogom in nenehno zavedanje, da si Njegov ljubljeni sin, hči, ki živi kot Njegov dragoceni sogovornik ter soustvarjalec sebe in drugih in sveta. Pravila razločevanja z duhovnih vaj so namenjena prav temu. Omogočajo prepoznavati lažne – negativne samogovore in se vaditi v pozitivnem pogovoru z Jezusom Kristusom, Očetom, Duhom in svetniki.

Namesto pozitivnega samogovora nas Kristus – s pomočjo Ignacija in Duha – uči pogovora z Bogom in z vsem kot možnosti za srečanje z Bogom, za soustvarjanje in sogovorništvo. Uči nas živeti iz tega, kar smo za Boga, in ne zgolj iz tega, kar se nam trenutno dogaja in kar trenutno čutimo ali ne čutimo. To je krepka razlika – ne gre zgolj za zamenjavo pola v samogovoru (z negativnega na pozitivnega). Gre za uvedbo notranjega pogovora.

Samogovor nikoli ne da dovolj moči, ker si znotraj pozitivnih misli še vedno sam svoje središče in tako nezadosten. S pogovorom postaneš, kar v resnici si: sogovornik in soustvarjalec. V sebi začneš živeti iz Božje moči, ne zgolj iz svoje. Lep primer tega je Jezus v Getsemaniju. Kljub neverjetnemu pritisku od zunaj in od znotraj (lastnih čustev in strahov) je v moči pogovora z Očetom zajel moč iz Duha ter ni pobegnil pred bolečino in smrtjo. V tem je naša svoboda, moč, dostojanstvo in nenehna priložnost za vsak dan. Temu služi dnevno spraševanje vesti ali ljubeč pogovor z Bogom o tem, kar se dogaja znotraj in zunaj. Velika razlika je, ali živim kot sogovornik in soustvarjalec z Bogom ali gojim v sebi zgolj samogovor, četudi pozitiven.

 

Zastavljanje ciljev_1

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

IMG_20160103_103251KAKO SI ZASTAVITI MOČNE CILJE, KI NAS BODO GNALI NAPREJ IN NAS NAPOLNJEVALI Z NEUSTAVLJIVO MOTIVACIJO

„Največja nevarnost za večino od nas ni v tem, da so naši cilji previsoki in jih zato ne dosežemo, ampak v tem, da so prenizki in jih zato dosežemo.“ (Michelangelo)

„Najbolj čudna skrivnost na tem svetu je, da postaneš to, o čemer razmišljaš.“ (Earl Naghtingale)

Preprost postopek, ki ga je treba izvesti, preden začneš kakršno koli dejavnost (dieta, hujšanje, molitev, duhovne vaje, delo)

Preden kar koli storiš (tečeš kilometer, telovadiš, delaš, hujšaš, moliš), se moraš držati preprostega postopka. Če ga boš uspešno opravil, bo vse drugo lahko. Če boš ignoriral ta postopek, kar večina ljudi dela, si obsojen na neuspeh, ne glede na to, česa se boš lotil, in ne glede na to, kako močno se boš trudil. Odločilni prvi korak je postavljanje ciljev.

O tem je že zelo veliko napisanega. Na ignacijanskih duhovnih vajah je na začetku vsake molitve prošnja za to, kar hočem in želim. Pred vsako dejavnostjo je tudi vrnitev v pravi namen – v glavni cilj – znotraj katerega potem poteka prizadevanje za vse majhne in vsakodnevne cilje. A kljub vsemu temu in nešteti moderni literaturi o tej temi se večina ljudi nikdar točno ne odloči, kaj hoče in želi. Nekateri posvetijo svojim ciljem le približno misel, nikdar je ne določijo ter svojih sanj in želja ne zapišejo. „Večina ljudi“, pravi Denis Waitley, avtor uspešnice Psihologija zmagovanja, „uporabi več časa za načrtovanje zabave, za branje časopisa ali za pripravljanje seznama za miklavževanje, kakor za načrtovanje svojega življenja.“ Zig Ziglar, specialist za postavljanje ciljev in eden najbolj cenjenih ameriških govornikov o motivaciji, pa trdi, da si samo 3 % Američanov dejansko vzame čas, da si svoje cilje zapiše.

Žal, kajti to je prvi razlog, da ne uspemo doseči tega, kar smo želeli ali hoteli: pomanjkanje jasno določenih – napisanih – ciljev. Če smo brez določenih ciljev, je podobno, kakor če bi streljali v zakrito tarčo. Kako boš zadel tarčo, ki je verjetno niti ne vidiš? Če ne veš, kam greš, ne boš prišel nikamor! Delovanje brez načrtovanja je prvi razlog za neuspeh. Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno?

Razlika med znanjem o tem, kaj moram storiti, in uresničevanjem tega, kar vem

Pri mnogih dejavnostih ne vemo točno, kaj in kako bi storili. Če vam nekdo da primerna navodila, ni več težav, da ne bi vedeli, kaj morate storiti. Kljub temu je pridobivanje znanja ali vedenja šele polovica bitke. Dosti večji izziv za večino ljudi je, kako to znanje uporabiti in ustrezno ukrepati. Velika razlika je namreč med tem, kar veste, in uresničevanjem le-tega. Cilji so most, ki poveže oba bregova.

Ko so cilji pravilno postavljeni v podzavestni um, omogočijo delovanje. Ustvarjajo moč in motivacijo. Cilji te zjutraj vržejo iz postelje in naženejo v tek ali telovadnico, v službo ali kam drugam. Skrivnost, kako ostati ves čas motiviran, je v tem, da si postaviš čustveno nabite cilje – da jih zapišeš – in si nato ves dan in noč osredotočen le nanje. Ne odvrneš pogleda od njih. Cilj z namenom je gorivo, ki te žene naprej.

Morda misliš, da lahko svoje obnašanje v celoti zavestno nadzoruješ? V resnici je tvoja podzavest tista, ki nadzoruje tvoje obnašanje. Če veš, kaj moraš storiti, a se kar nekako ne moreš spraviti, da bi to v resnici storil, po vsej verjetnosti pošiljaš svojemu podzavestnemu umu negativna ali nasprotujoča sporočila. Obnašanja, ki jih povzroča podzavestna pogojenost, običajno imenujemo navade in strasti. K sreči je podzavest mogoče reprogramirati s pozitivnimi navodili in postati človek pozitivnih navad, prav tako kakor z lahkoto postaneš žrtev negativnih navad. Vse se začne z zavestno odločitvijo in napisanimi cilji.

Moč misli

Najpomembnejša za ustvarjalnost in voljo je misel. Tudi ljubezen se začne v mislih. V mislih človek postane ustvarjalen, ljubeč, dialoški, odpuščajoč. Postavlja si cilje in o njih ves dan razmišlja. Vem, da zveni čudno. Naj razložim.

Seveda ni dovolj le, da misliš, da si ljubeč, ljubljen, ustvarjalen, dragocen, lep, suh … Še taka množica misli ne bo dosegla ničesar brez ukrepanja. Seveda pa je treba vaditi. Toda če svojih umskih moči ne usmeriš ustrezno, ti niti najboljša vaja ne bo pomagala, ker jo boš v svojih mislih vedno sam razdejal. Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj vam kar naenkrat zmanjka moči, volje? Zakaj se kak dan kar ne morete spraviti, da bi nekaj naredili? Zakaj vas vrže iz ritma? Zakaj se ne morete odpovedati čokoladi, alkoholu, računalniku, seksu, cigareti, kavi ali drugim odvisnostim in strastem? Zato ker vaša negativno naravnana podzavest nadzoruje vaše vedenje in obnašanje.

Postavljanje ciljev torej ni neka dejavnost, ki ima noge v zraku ali nekakšen poceni new age. Postavljanje ciljev deluje zato, ker preusmeri moč vaše podzavesti, ki vodi vaše vedenje.

Kako deluje naš um?

Naš um ima dva dela: zavestnega in podzavestnega. Zavestni um je razumski, logičen, analitičen in razmišljajoč. Nenehno po petih čutih sprejema informacije, potem premišljuje, analizira in ugotovi, ali je vsebina resnična ali lažna. Podzavestni um je del uma, ki je odgovoren za shranjevanje podatkov. V njem je spomin za samodejno obnašanje, za navade, reflekse in samostojne funkcije telesa, kakršne so prebava, dihanje in kroženje krvi.

Treba je vedeti, da podzavestni um, v nasprotju z zavestnim, ne razmišlja. Deluje kakor računalnik. Vsi podatki, ki jih programirate v svoj podzavestni računalnik, so sprejeti, kakor bi bili resnični. Ni važno, ali so dejansko resnični ali zlagani. Podzavest brezpogojno sprejema vse, kar pride vanjo. Potem pa deluje po programu, ki ste ga vložili.

Najhitrejša pot do podzavestnega uma so sugestije, izrečene v hipnozi, ali ponavljanja, medtem ko smo globoko sproščeni. Še ena, čeprav veliko počasnejša pot do podzavesti je zavestno ponavljanje. Vse, kar vedno znova slišite, vidite, rečete, berete ali mislite, se bo počasi precedilo v vaš podzavestni um. Z drugimi besedami, s svojimi zavestnimi mislimi in sugestijami sami sebi nenehno programiramo podzavest. Ali pa dovoljujemo, da nam jo programirajo misli in sugestije od zunaj (negativna vzgoja, slab samogovor, skušnjave, reklame itd.).

Psihološki razlogi, zakaj večina sabotira neko svoje prizadevanje (npr. odvajanje od cigaret ali pijače, hujšanje …)

Zavestni um je kakor kapitan na ladijskem mostu. Kapitan ukaže in povelje pride do strojnice. Podzavestni um je kakor strojnik pri motorju ladje. Ne glede na to, kakšne ukaze prejme posadka s kapitanovega mostu (zavestni um), jih uboga, čeprav so neumni in morda priženejo ladjo do trka v čeri ali ledeno goro. Razlog je v tem, da posadka (podzavest) ne more videti, kam gre ladja, ampak preprosto sledi ukazom.

Vaš podzavestni um kakor posadka ladje sprejema vsako povelje, ki mu ga daje vaša zavest. Smisel podzavesti je v tem, da uboga in izpolnjuje ukaze, četudi neumne. Pogosto ponavljanje misli (umski ukazi) je najzanesljivejši način vplivanja na podzavest. Zato bo vaša podzavest, če boste nenehno in vztrajno ponavljali (npr. ne morem, tudi če bi hotel), poskrbela, da vam res ne bo uspelo, saj je to njena služba – vaše samogovore in ukaze uboga dobesedno in brez vprašanja. Če boste svojo podzavest dovolj pogosto programirali z negativnimi sugestijami, vas bo vodila prav v tisto, česar se bojite: v neuspeh, nemoč, ignoriranje ali kako drugo sabotažo samega sebe in drugih.

Tisto, o čemer vsak dan znova in znova razmišljate, vaša podzavest sprejme in nato vodi vaša dejanja kot avtopilot. Na tem sloni celotno gibanje tako imenovanega „pozitivnega mišljenja“. Ljudje, ki pravijo, da pozitivno mišljenje, trditve in avtosugestije pri njih ne delujejo, v resnici teh ne uporabljajo pravilno ali vztrajno. Vsako pozitivno povelje namreč takoj zbrišejo z negativnim. Če da kapitan ukaz: „Pojdi na zahod!“, takoj nato pa si premisli in reče: „Ne, pojdi na vzhod, ne, na sever itd.“, ladja ne bo vedela, kam naj gre, in ne bo nikoli nikamor prišla. Zato večina ljudi ne pride nikamor npr. pri hujšanju, odvajanju od cigaret, alkohola …

V trenutku, ko si rečemo „pozitivno mišljenje ne deluje“, smo onemogočili njegovo delovanje.

Dr. Maxvell Maltz, avtor knjige Psiho Kibernetika, opisuje človeške možgane in živčni sistem kot „popolni k cilju težeči servomehanizem“. Ta nam omogoča doseči cilje podobno kakor samovodeni torpedo ali raketa, ki išče svoj cilj in si utira pot do njega. Kakor torpedo tudi naši možgani lahko delujejo v našo korist le, če jim določimo cilj.

Brez tarče (cilja) vas bo vaš umski servomehanizem preprosto vlekel k mislim, ki v vas prevladujejo. Podzavestni um deluje 24 ur na dan, pa če ga zavestno usmerjate ali ne. Denis Waitley pravi: „Ker postajamo to, kar večino časa razmišljamo, velja, da se podzavestno gibljemo prav v uresničitev tega, kar ta hip razmišljamo (ali kar večinoma razmišljamo). Npr. za alkoholika je to lahko naslednji kozarček, za odvisnika od mamil naslednji odmerek, za deskarja naslednji val, ločitev, bankrot, bolezen itd. Vse to so cilji, ki so posledica negativnih drž in miselnih vzorcev.

Članek – pričevanje razvezane žene na ISKRENI.NET

DARJA OVSENIK ČETRTEK, 24 DECEMBER 2015 05:45 

KAKO PRAZNOVATI BOŽIČ PO RAZVEZI?

samohranilka_bozic

Ni lahko. Kar smo tako dolgo verjeli in gradili z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku. A je tudi osvobajajoče, pravi Karmen, ki jo je pred tremi leti doletela boleča izkušnja razveze.

Karmen Kristan je mama treh otrok, ki ji v zadnjem letu ni bilo lahko. Pa ne, to je premila beseda – bilo ji je in je še boleče, raztreščeno, kruto. A tudi osvobajajoče. Se sliši protislovno? Za Karmen ne.

GRE LAHKO ŠE KAJ BOLJ NAROBE?

Ločitev. Odpoved v službi. Smrt matere. Zaradi zamudne sodbe ji določijo pretirano visoko preživnino. Pravdanje za stanovanje. Sklep o izselitvi in morda celo izplačilo bivšemu možu za uporabo solastniškega stanovanja, kjer trenutno še živi s hčerkama. In to je samo nekaj glavnih težav. Ne, temu bi težko rekli mačji kašelj.

A iz Karmen veje neka posebna moč, ki takoj da vedeti, da se ne opira le nase. »Če bi računala le nase in ne na Božjo ljubezen in usmiljenje, bi bila danes najmanj v Polju ali pa celo na Žalah.« Ni slišati obupano in niti jezno. Se pa z vsem tem bori. Vsak dan. Vsak dan znova.

ŠE VEDNO JE KAJ, KAR LAHKO DAM

Po izobrazbi je oblikovalka, kar ji je zelo koristilo na vseh področjih, tudi prostovoljstvu, v katerem je tudi danes zelo aktivna: je ena od organizatork svetopisemskega maratona, aktivna pri odraslih skavtih, usposablja se na področju duhovnosti, predvsem duhovnega spremljanja, oblikovala je že več promocijskih gradiv za različne dogodke s področja duhovnosti ali dobrodelnosti … Vse to ji je v stiski, v kateri se je znašla, velika opora.

Zase pravi, da se ves čas uči skozi duhovni boj, ki jo spremlja v duhu svetopisemskega »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28): »Čeprav težko iščem službo in imam opravka s tožbami, kot prostovoljka ne neham delati, ker mi to daje moči in potrditev, da sem še nekomu potrebna. Da ne zapadem v občutje, da je vseeno, če me ne bi bilo. To mi osmišljuje prostovoljstvo. Ne glede na vse, Bog ve, kaj lahko še dam

ODKRIVANJE POMENA BOŽIČA BREZ DIKTATA ZAPOVEDANEGA VESELJA

Ko jo vprašam, kako se srečuje z bolečino v času božičnih praznikov, saj je takrat ljudem, ki so sami ali so kako drugače ranjeni, običajno težje, odgovori zelo preprosto – da zunanje oblike pobožnosti niso več tako pomembne kot nekoč: »Pravi pomen Božiča je čisto nekaj drugega. Gre za bolj osebno srečanje z Jezusom. In to ravno v tej bolečini, ko vsa okolica kar sili v “veselite se”. To je neke vrste prisila, ki pri mnogih povzroči ravno obratne reakcije, ker se vsiljuje, kako naj bi se veselili.« In včasih se to notranje ne izraža tudi nujno na njenem obrazu v obliki nasmeha, a ne pomeni, da v sebi ne praznuje.

NAJVEČ PROSTORA DAMO, KO SMO V RANJENOSTI SAMI

Znano je, da se na primer v domovih za ostarele smrtnost poveča v času praznikov prav zaradi občutka osamljenosti, občutka pozabljenosti in primerjanja z drugimi. Karmen zase pravi, da gotovo nekaj tega pride na plano v času praznikov. A ker je vsako leto vključena v pripravo na božič pri jezuitih, ji to daje drugačen duh priprave. Bolj razmišlja: »Kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi se odprla Božjemu usmiljenju?«

Tako ji božič kot tak ni neka prelomnica, ampak gre za proces: »Vsak dan imamo duhovni boj, da bi Bogu dali prostor. Najbolj mu lahko damo priložnost v lastni samoti. Tam je lažje kot nekje, kjer smo uspešni.«

TA NAŠ EGO …

Tudi kristjani smo pogosto prepričani, da je »Bog samo malo blagoslovil, sicer smo pa naredili sami«. Takrat naš ego zraste in nam dela veliko škodo: »Tam, kjer smo uspešni, se napihuje. Tam ni prostora za Boga. Kjer pa se podira, se bolj zavem svoje grešnosti, posledično ne obsojam drugih in dam prostor tako Drugemu kot drugemu. Ko vse spuščam iz rok, se manjšam, da On lahko raste.«

Karmen Kristan

»V svoji stiski bolj čutim Božjo prisotnost, Njegovo ljubezen in usmiljenje. V svojem neuspehu lahko dam več prostora, več besede Bogu.« Kot zanimivost Karmen navede anketo p. Ivana Platovnjaka, ki je pokazala, da razvezani napredujejo v povezanosti z Bogom in duhovni rasti, čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da to ni mogoče.

»Gospod prihaja k nam, grešnikom: slepim, gluhim, hromim, gobavim, »mrtvim«. On si je izbral hlev, ne dvorec, zato ga lažje najdem v svoji bedi, tam kjer sem poražena, osamljena, nemočna … Razvezani in vsi, ki so preizkušani, se tega mogoče bolj zavedamo. Kar smo gradili bolj z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku, zato se po tej izkušnji in razočaranju lažje opremo na Božjo moč in bolj iščemo njegovo voljo,« je prepričana Karmen.

Vsak dan znova poskuša živeti v zaupanju, da Bog vse obrača na dobro, čeprav »je zdajle videti grozljivo – brez moža, službe, mame, stanovanja«. To so tako težke življenjske situacije, da je prepričana, da nihče med nami nima dovolj moči, da bi jih nosil sam: »Če tega ne bi izročala Njemu, bi me zmečkalo.«

VSAKODNEVNI DUHOVNI BOJ

S takšnimi boji se sooča vsak dan. Včasih se pojavijo že zjutraj, ko se zbudi po mori, ki naznanja strah pred prihodnostjo. Takrat si pomaga z molitvijo in ozaveščenim dihanjem. A običajne molitve so ji takrat premalo. Njej pomaga molitev s telesom: »Ali plešem ali z gibom izrazim neko hrepenenje, stisko, jezo. Nastane močen dialog z Bogom, ki ga izrazim celostno.« Verjame, da si prav telo zapiše vse stiske. Zato se pri razvezanih pogosto pojavljajo tesnobe, ki lahko vodijo v depresijo. Zato Karmen še toliko bolj vse to osvobaja skozi gib v Kristusu in z božjo besedo. Ko to ponotranji, jo odrešuje in osvobaja.

Temu pripisuje tudi opažanja drugih, nevernih, ki se čudijo, da je na sodiščih ne vidijo zlomljene, ampak ji povejo, da izžareva neko posebno moč. Za Karmen je ves odgovor prav v duhovnem boju: »Zame je soočenje z lastno stisko možno le preko vsakodnevnega duhovnega boja in to “do krvi”. Zavedam se, da navkljub mnogim prijateljem, to bitko bojujem sama. Od mene je odvisno, ali bom pustila, da me Hudi zvabi v krivde preteklosti ali strahove prihodnosti ter mi s tem vzame moč za življenje, ali pa bom iskala dialog z Gospodom.«

KO ZMOREŠ VIDETI, DA NISI KRIV, AMPAK LJUBLJEN

dm_kk

Razvezani se pogosto srečujejo z občutji krivde: »Sem res storil/a dovolj? Bi lahko še malo zdržal/a? Kaj sem delal/a narobe?« Prav to je tisto, kar proces razveze, ki lahko traja več let in v nekem smislu ni nikoli končan in zelo globoko zaznamuje, v čemer Karmen vidi past.

Kot razvezana se je morala soočiti z lastno krivdo, odpuščanjem sebi in možu. To je dolg proces in brez zavedanja, da ji je Bog odpustil, brez pogleda Njegovih usmiljenih oči na njeno življenje, tega ne bi zmogla. »Treba je iti v proces odpuščanja.«

Veliko ji pomeni adoracija pred Najsvetejšim, saj si tam preprosto pusti biti pred Njim in v njegovi ljubezni videti preteklo situacijo in vse, česar ni zmogla: »Večinoma gre namreč za to, da delamo po svojih najboljših močeh, a smo v tem omejeni in iz tega izhaja krivda.«

PUSTITI SI OD-PUSTITI

A Bog je ljubezen in njo osvobaja ta ljubeči Božji pogled, ki ne obsoja. Takrat čudi, da Bog oprošča in da želi, da oprosti tudi sebi. Ravno obratno kot hudi duh, ki deluje skozi obsojanje: »Saj ni čudno, ko si pa taka! Pa tega nisi naredila in onega …« Bog nikoli ne gleda na nas tako, ampak vedno ljubeče. Pokaže na napake, a zato, da bi zoreli k dobremu in bi bilo slabega vedno manj. »Vse je usmerjeno  k dobremu, usmiljenju, sočutju … Kar ni od tega, je od hudega. V takem gledanju se vidijo sadovi: človek postane osvobojen, da si in je od-pustil, da je od-šlo …«

Ko izgubiš vse in ti ostane le Bog, ugotoviš, da je to edino, kar res potrebuješ.

Karmen razloži, da v delovanju hudega duha pa je obratno, saj se vrtimo okrog svojega popka, sadovi pa so obratni: jeza, razočaranje, malodušje … Ko znamo biti usmiljeni tudi do sebe, je drugače, kar razloži na primerih Juda Iškarijota in apostola Petra: »Juda in Peter sta oba izdala Jezusa, oba sta se pokesala, razlika je le, da Juda ni zmogel ponižnosti, da sprejme Božje usmiljenje – odpuščanje in se je obesil. Za to pa potrebujemo ponižnost. Da nam Bog odpusti. Da smo ljubljeni kot grešniki.« Ko začnemo tako gledati na stvari, iz te moči posledično lahko odpustimo tudi drugemu. Saj Bog ljubi vse, tudi najhujšega morilca, kot lastne otroke.

Velik pomen daje tudi duhovnemu spremljanju: »To, da te nekdo posluša in hkrati pomaga razločevati, kaj je od Boga in kaj od sovražnika človeške narave, ki tudi spodbuja in svetuje. To je res močna opora, ki jo priporočam vsem, ki so v stiski. Hvaležna pa sem tudi vsem prijateljem in neznancem, ki so odprli svoja srca v usmiljenju in mi kakorkoli pomagali v tej težki situaciji.«

KAKO RAZLOŽITI OTROKOM?

Tudi otroci zelo jasno občutijo praznike brez očeta. Obveznosti se že nekako porazdelijo, a trpljenje ostaja. In Karmen meni, da jih pred tem niti ne moremo obvarovati, saj se bodo na tak ali drugačen način enkrat srečali z njim. Bistveno se ji zdi, da se veliko pogovarjajo, da jim poskuša vzpostavljati držo, da sprejmejo, kar se je zgodilo.

Da ozavestijo, da je izkušnja razveze v prvi vrsti njena izkušnja in da se ne bi otroci počutili krivi ali sokrivi. In še pomembneje, »da se ne primerjajo z drugimi. Pri praznikih je to velika nevarnost, še posebno, če se otroci gibajo v krogih, kjer je ločitev malo. Ker zgodba vsakega je edinstvena in kot tako jo je treba gledati. In vsaka ima veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Na to se lahko naslonim in iz tega živim.«

Foto: gettyimages.com, osebni arhiv Karmen Kristan