Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Viljem Lovše

Ah, seveda

08.10.2017: 27. Nedelja med letom: Mt 21,33-43

Jezuitski duhovnik Bernard Lonergan je bil kanadski teolog, ki je močneje vplival na filozofijo in teologijo preteklega stoletja. Včasih je njegova govorica tako kompleksna, da bi potrebovali poseben priročnik za razumevanje povedanega. Presenetljivo pa je, da so njegovi najbolj pomembni uvidi zelo preprosti in izraženi v vsakdanji govorici. Eden od takšnih uvidov je tudi naslednji: vsem se redno dogajajo »ah seveda« trenutki, ko nam je kar naenkrat dan globlji uvid v Boga, v svet, vase in v druge. Trdi, da takšni trenutki osmislijo stvari in dogodke, ki so se nam prej zdeli zgolj nesmiselna težava.

Matejev evangelij je poln takšnih »ah seveda« trenutkov. Napisan je bil za Judovske poslušalce. O Jezusu razmišlja v luči zgodovine Izraela, hebrejskega Svetega pisma in njihovega pričakovanja Mesije. Za Matejevo skupnost in za nas je Jezus »ah seveda« svetovne zgodovine. Matej premišljuje o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Stvari, o katerih se je prej samo spraševal, imajo sedaj zanj globok pomen in smisel.

Stavek »kamen, ki so ga zidarji zavrgli« se nanaša na Izrael. V Ps 118 in tudi na splošno v knjigi Psalmov, so preizkušnje in porazi Izraelcev razumljeni kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne glede na to skozi kaj vse so morali iti, so Izraelci še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili čudežem, ki jih je delal zanje in jih tako napolnjeval z vero in zaupanjem.

Matej premišljuje o tem, kaj se je Jezusu zgodilo po rokah velikih duhovnikov, pismoukov, farizejev in Rimljanov. V velikem »ah seveda« trenutku Matej spozna, da od zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak Jezus sam, ki je s tem postal vogelni kamen nove stavbe: Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev.

Matejev odlomek na enak način, kakor ga je on na Jude, tudi mi lahko apliciramo nase in na svoje življenje. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih sramujemo ali pa nas spravljajo v obup. Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum.

Čeprav smo si veliko prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo največkrat prepričani, da iz njih za nas ne more priti nič dobrega. A prav v to našo slepoto nam danes spregovori evangelij: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je Gospod storil in je čudovito v naših očeh.«

Prav tisti deli našega značaja, ki jih najbolj ne maramo, so lahko čudovita priložnost za milost. Enako velja za vse, kar nas moti pri drugih. Za Boga ni ničesar, kar ne bi zmogel odrešiti. Zanj ni nič predaleč in nič preveč zapletenega. V krščanskem življenju ni prostora za sram, ampak samo za kesanje in ponovni začetek. Ko se ozremo na stvari, ki so se nam zdele zgolj težava, se nam odpira možnost za »ah seveda« trenutke, v katerih nas Kristus zdravi in njegova ljubezen naše življenje preusmerja. On nas osvobaja vseh negativnih in samouničevalnih samogovorov. Zaradi njega so prav takšni trenutki za nas priložnost, da gradimo svoje srce na dialogu z Njim, ki je vogelni kamen in največji mojster za gradnjo in rast vsakega izmed nas.

Ko nam nenehno zahvaljevanje in pogovor z Njim postaja navada, se množijo tudi »ah seveda« trenutki. Naša zgodba ni več zgolj težava, ampak postaja izziv in priložnost za sodelovanje s Kristusovo ljubeznijo do nas in vseh, kar je Božje kraljestvo na zemlji.

P. Viljem Lovše

Dar veselja

4. postna, 26.3.2017, Jn 9,1-41

Cerkvene molitve opisujejo postni čas kot čas radosti. Mi pa si takoj po pustu nadenemo zadrgnjene obraze. Po izročilu cerkve naj bi bil bistveni del posta tudi smeh.

Nekoč sta v lepem malem gozdičku živeli dve siroti brez staršev: zajček in kača. Po neverjetnem naključju sta bila oba tudi od rojstva slepa. Nekega dne je zajček skakal skozi gozd, kača pa se je plazila po isti poti. Zajček se je spotaknil obnjo in padel. »Oprosti, zelo mi je žal, nisem te hotel prizadeti,« se je hitel opravičevati. »Že od rojstva sem slep, zato ne vidim dobro kod hodim. Sem tudi sirota, zato ne vem, kdo sem.« »Je že dobro, je že dobro!« je odvrnila kača. »Moja zgodba je zelo podobna kot tvoja. Slepa sem od rojstva in nikoli nisem poznala svoje matere. Veš kaj, lahko se splazim po tebi in ti odkrijem kdo si.« »To bi bilo čudovito!« Rečeno storjeno. Kača se je plazila po zajčku. Ko je končala je rekla: »Pokrit si z zelo mehkim puhom, imaš zelo dolga ušesa, tvoj nos se premika, tvoj rep je pa zelo mehek. Rekla bi, da moraš biti zajček.« »O hvala, hvala!« je vzkliknil zajček. »Ali te lahko otipam s tačko in ti pomagam na enak način kakor si ti pomagala meni?« vpraša zajček ves navdušen kačo. Potem ko je kačo vso pretipal, je rekel: »Imaš luske in si zelo gladka. Tvoj jezik je razdeljen na dvoje. Ni te mogoče natančno določiti in sploh nimaš hrbtenice. Rekel bi, da si vrejetno izvajalec, svetovalec ali pa nekdo v višjem vodstvu.«

Tudi evangeljski odlomek o sleporojenem je po premilseku poln radosti in veselja. Predstavljajte si tega človeka, ko je spregledal. Zgodba kaže, da so vsevidni farizeji zaradi plašnic svojih pravil in zakonov postajali popolnoma duhovno slepi. Jezusa in njegovih del usmiljenja niso mogli prepoznati, ker so gledali izredno ozko. Jezus ni spadal v njihov pogled na svet. Medtem slepi berač, ki mu je Jezus vrnil vid, stori vse, da spozna kdo je Jezus in kako Bog deluje na tem svetu. Tedaj vidi kako so farizeji v resnici plitvi in pomilovanja vredni.

Niti njegova niti naša invalidnost in bolezen nista posledica osebne grešnosti. To moramo nenehno ponavljati, saj neštetokrat slišim kristjane, ki pravijo, da je temu in temu Bog za kazen za grehe dal bolezen. Včasih se sprašujejo, kaj so vendar sami ali njihove družine storile, da so dobili invalidnega otroka. Bog nas pusti živeti v omejenem in nepopolnem svetu. Nagnjeni smo k boleznim in invalidnosti. Hkrati pa so nam dane vse možnosti, da smo pri soočanju z ovirami ustvarjalni, sočutni z bolniki in invalidi. Popolnoma svobodni smo, da zaupamo, da ima vsako človeško življenje globok in večni smisel in namen. Bog, ki je vir življenja, nam nikdar ne pošilja slabih in težkih stvari, ampak je naš najbolj zvesti prijatelj pri tem, ko se z njimi soočamo in spopadamo. Daje nam pogum in moč, da jih sprejmemo in presežemo.

Naloga radostnega postnega časa je prebuditi naš humor in sočutje tudi sredi vseh lastnih slepih peg. Uči nas čuječnosti za čase, ko smo preveč ošabno prepričani, da vemo kdo Bog je, kako deluje, kaj lahko stori in kaj ne more storiti. Hvala ti Gospod, ker nas osvobajaš naših lastnih ozkih predstav o tebi in odpiraš naše srce za nenehno odkrivanje tvoje vsak dan nove Navzočnosti in veselja, ki ga nam podarjaš v naš nepopoln in neurejen svet in v čase v katerih lahko vstopamo v tvojo večno skrivnost Življenja v izobilju.

Živa voda in zloraba

3. postna, 19.3. 20.17, Jn 4,5-42

Avstralski sobrat je od Karitasa prejel povabilo za potovanje na Filipine, da bi videl kako uporabijo denar, ki so ga v postnih akcijah za reveže zbrali po avstralskih župnijah. V Manili so ga znova vprašali, če bi zares rad videl kakšno je življenje ubogih, ki jim Karitas pomaga. Odločili so se, da bo šel za dva dni živet z družino, ki živi ob Kadeči gori skupaj z ostalimi deset tisoči revežev. Kadeča gora je bilo mestno smetišče. Ime je dobilo po smrdečem dimu, ki se je nenehno valil iz gorečih smeti na vrhu ogromnega kupa na sredini smetišča. Okrog treh strani smetišča je množica revežev iz vsemogočih vodoodpornih odpadkov zgradila svoje domove in vsak dan brskala po smeteh, ki so jih dovažali tovornjaki, buldožerji pa porivali na kup. Za sobrata je bilo srečanje s takšno revščino izredno velik šok, saj je mesto že zelo od daleč zavohal, šele potem ko so prišli vanj ga je pa tudi zagledal. Ni mogel verjeti. Vrh hriba je bil smrdeč, zadimljen in goreč. Okrog so bili na treh straneh skopani jarki za vodo, ki je bila polna umazanije, blata in človeških iztrebkov. Tekočo vodo je bilo mogoče dobiti le na javnih črpalkah. Nad jarki so bila iz odpadkov imprvizirana stranišča in tuši za ljudi.

Sobrata so tam pričakali jezuiti, ki so med temi reveži imeli svojo župnijo. Prav v tem času so se pogovarjali, da bi jo zaprli. Župnik ga je odvedel k družini, pri kateri naj bi dve noči prespal. Bilo je vroče in zelo vlažno popoldne. Začeli so se vzpenjati proti temu domu. Vse povsod so tekali otroci – umazani in polni življenja so brskali med smetmi. Zdelo se mu je, da mu bo zlomilo srce. V želodcu je čutil pekočo sušo. Šlo mu je na bruhanje. Ko so prišli do hiše iz plastičnih odpadkov so ga vsi toplo sprejeli. Gospodar je videl njegovo stisko in ga povabil naj skupaj z njimi spije kozarec vode. Sobrat na kaj takega navkljub žeji ni bil pripravljen in je odklonil. V srcu mu je kljuvalo vprašanje kako daleč je pripravljen z ubogimi deliti njihovo življenje? Takoj je pomislil kakšne bolezni vse si bo nakopal, če sprejme vodo. Potiho, in sam pri sebi, je računal na nekaj plastenk vode, ki jih je imel v svojem nahrbtniku. Začeli so se pogovarjati o življenju na smetišču, medtem pa je opazoval, kako je hčerka vsem ponudila plastične kozarčke iz zapakiranega paketa, nato pa začela nalivati vodo iz lepo zapečatene plastenke. Ko je vse to gledal se je premislil in spil kozarec. Počutil se je kot hinavec. Gospodar mu je dal cel paket lepo zapakiranih plastnčinih kozarcev. Globoko ga je bilo sram in počutil se je zelo nerodno.

Spomnil se je na Jezusa in Samarijanko ob vodnjaku. Tudi tam je bila vročina in puščavska suhota. Pri tem slavnem vodnjaku je Jezus vstopil v življenje uboge Samarijanke, ki jo je pet mož s katerimi so jo poročili, odvrglo, kakor na smetišču. Jezus jo je prosil za kozarec vode in se z njo zapletel v pogovor. Pokazal je razumevanje za njene okoliščine in stisko. Ponudil ji je pot iz začaranega kroga čustvenih zlorab v katerem je bila ujeta. Podaril ji je od vseh največji dar: osebno dostojanstvo. To je v hipu spremenilo njeno življenje. Postala je ena od prvih oznanjevalk Jezusovega evangelija.

Požirek vode je Samarijanki pomagal, da se je soočila s svojo sramoto in stisko. Tudi moj sobrat se je med reveži ob smetišču prav ob kozarcu vode soočil s svojo sramoto in dvoličnostjo, s svojimi prehitrimi sodbami, obsodbami in predsodki. Samarijanki in njemu je srečanje z Jezusom ob vodi pomagalo ponovno premisliti in spremeniti svojo odločitev, ki jima je pomagala k drugačnemu življenju. Oba sta prepoznala, da je neznani in nepričakovani Darovalec vode, neskončno večji in pomembnejši in veličastnejši od tako potrebnega in blagodejnega požirka vode.

Resnični junaki

2. postna, 12.3.2017, Mt 17,1-9

Današnja berila govorijo o treh slavnih glavnih junakih stare zaveze: o Abrahamu, o Mojzesu in o Eliji. O njih teče beseda v petih Mojzesovih knjigah na začetku SP. Latinska imena za te knjige so: Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij. Nek otrok je pri verouku te knjige takole poimenoval: Guiness (vrsta Irskega piva), Eksodus, Laksativ (tablete za odvajanje), Devteronomij in Numeri. Spodaj pa pripisal razlago: »V Guinessu se je Bog naveličal ustvarjati svet zato si je po šestih dneh vzel prosto soboto. Mojzes je Jude peljal k Rdečemu morju, kjer so pekli kruh brez kvasa in dodatkov. Egipčani so bili vsi utopljeni v puščavi. Potem je šel Mojzes na goro Cianid, da bi dobil deset predlogov za spremembe. Prva je bila, ko je Eva rekla Adamu naj je jabolko. Peta je bila, da naj vedno zabavajo svojega očeta in mater. Sedma pa, da ne smejo dovoliti varanja.«

Tako se SP likov spominjamo danes. Judje, katerim je Matej pisal svoj evangelij, so na pamet poznali nešteto podrobnosti o Abrahamu, Mojzesu in Eliji. Zanje so bili to največji Judovski junaki. Prvi poslušalci pripovedi o Jezusovem spremenjenju na gori so vse tri junake takoj povezali z Jezusom. Vsi trije so doživeli izkustvo Boga na gori. Vsakemu od njih je srečanje z Božjo navzočnostjo spremenilo življenje in ga močno razsvetlilo. Vsakega od njih Bog pokliče, da izpolni posebno nalogo. Z gore so prišli z močjo, da so lahko opravljali svoje poslanstvo. Evangelista Mateja še posebej zanima Mojzes, saj hoče pokazati, da je Jezus novi Mojzes, izpolnitev Judovske postave in luč, ki razsvetljuje najtemnejšo noč človeškega srca. Še pomembnejše kot podobnosti med Mojzesom na gori Sinaj in Jezusom na gori Tabor, pa so razlike med njima. Prav razlike lahko močno osvetlijo našo pot posta.

Mojzes se vzpne na goro sam, Jezus vzame s seboj tovariše, ki so njegove priče in deležni njegove izkušnje. Božje obličje je Mojzesu zakrito, na gori Tabor pa nam je Jezus predstavljen kot Božje obličje za ta svet. Na Sinaju je Mojzes prejel postavo (zakonodajo) in mu je rečeno, naj zagotovi, da jo bodo ljudje spolnjevali. Na gori Tabor Jezus sprejme razglasitev Božje ljubezni in nam je naročeno naj Njega poslušamo. Medtem, ko se Mojzesovo obličje sveti, je Jezusovo celotno telo popolnoma preobraženo v luč. Mojzes gre z gore, da bi okrepil zakone, Jezus se spusti z gore, da bi umrl in bi zaradi njega mi lahko živeli.

Prav v trenutku, ko so nekateri med nami začeli razmišljati, da je post čas zatajevanjasvoje lastne sebičnosti, samovolje, samovšečnosti in samovsrkanja, nam cerkev predlaga zgodbo o Jezusovem spremenjenju in s tem pravkar omenjeno samozatajevanje osmišlja in utemeljuje. Edini razlog zaradi katerega se lahko odrečemo svoji sebičnosti ali pa se zavzemamo za dejanja služenja bližnjim, je globlja rast v ljubezni do Boga, ki nas po vsem življenju ljubi. Pokora ni mišljena zato, da bi napadla naše samospoštovanje. Pokora naj bi nam pomagala odkriti, kaj je zares pomembno. V našo življenjsko temo pokora zmore prinesti nekaj luči. Našo pozornost hoče usmeriti na odnose, ki nam na tem in drugem svetu edini dajejo smisel in cilj.

Bog iz gore spremenjenja hoče, da bi imel vsak izmed nas srce, ki zmore poslušati dobro novico ljubezni. Le tako nam je lahko podarjena moč preobražanja sveta sredi drobnih zatajevanj svoje sebičnosti v vsakdanjem življenju in v tem trenutku. Nedeljska maša je mišljena kot tedensko izkustvo spremenjenja na gori za nas: pri maši poslušamo in prejemamo Boga, ki vsakega izmed nas kliče po imenu in nam pove, da nas ljubi. V maši nas vstali Gospod okrepi in pošlje, da svetu prinašamo Njegovo luč vstajenja. V postu se je torej vredno potruditi za vse, kar nam pomaga odstraniti blokade zaradi katerih Bogu ne odgovorimo na njegovo Ljubezen v nas in med nami.

1. srečanje: Razveza in poroka razvezanih kot vstopanje v zavzeto življenje s Kristusom in Cerkvijo?

Mid adult woman toying with gold wedding ring on finger

Mid adult woman toying with gold wedding ring on finger

Razveza je ena izmed najtežjih življenjskih preizkušenj in predstavlja vsaj za enega od zakoncev poraz. Se zato za razvezane in ponovno poročene razvezane zakonce življenje s Kristusom in Cerkvijo prekine? V prvem delu predavanja bo predstavitev rezultatov ankete, izvedene med razvezanimi zakonci od maja do julija 2015. Ti pokažejo, da je zakonska razveza večino spodbudila k duhovni rasti. V drugem delu predavanja pa bodo ponujeni trije predlogi za pastoralo razvezanih: izboljšati spoštljivo sprejemanje; izboljšati ugotavljanje ničnosti zakonske vezi; omogočiti pot pokore in odpuščanja, ki upošteva »poraz« v duhovni rasti.

Vodi: p. Ivan Platovnjak DJ

Kdaj: 28.09.2015 ob 19:45

Kje; V Cukaletovi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa

( Vhod iz parkirišča za cerkvijo)

 

 

2. srečanje: O Božji previdnosti

vse zmoremPogledali bomo, kakšen je svetopisemski pogled na to razsežnost naše vere. Velika Božja milost je, če človek lahko razume svoje življenje v luči tega, da Bog skrivnostno vodi naše življenje. Pogosto tega ne moremo videti, ker so stvari, dogodki, odnosi …  lahko preveč boleči. Potrebno je veliko zaupanja, molitve, izročanja. Vabljeni smo na to pot.

Vodi: p. Janez Poljanšek DJ

Kdaj: 26. 10. 2015 ob 19:45

Kje; V Cukaletovi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa

( Vhod iz parkirišča za cerkvijo)