Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Predavanje “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)

»Hvala Bogu, Gospod daje možnost, da naredimo nov korak in smer v življenju. On je izvir in vir moči. To se lepo sliši.  Biti v usmiljenih dlaneh in na varnem je romantično lepo, a je pa potrebna pot  do varnosti in veselja. Kako ? Skupaj bomo iskali in se veselili. Bog daje vse, kar nikjer ne moremo prejeti.«

Predavatelj: P. Benedikt Lavrih

Kdaj: v ponedeljek 19. junija ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrajati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komur jih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

P. Viljem Lovše

Molitev je srečanje, ne nastop

7. velikonočna, 28.5.2017, Jn 17,1-11

Včasih si po telefonu vedno lahko prišel v stik z živim človekom, ko pa danes nekam pokličeš, pa se najprej oglasi avtomatski odzivnik. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi se Bog odločil in inštaliral avtomatski odzivnik. Predstavljajte si, da molite in v odgovor slišite naslednje:

Hvala, da ste poklicali v nebesa. Prosim izberite eno od naslednjih možnosti:

Če imate prošnjo, pritisnite 1.

Če se želite zahvaliti, pritisnite 2.

Če se hočete pritožiti, pritisnite 3.

Za vse ostale osebne zadeve, pritsnite 4.

Za informacije o pokojnih družinskih članih in prijeteljih, pritisnite 5.

Za rezervacijo, pritisnite 6.

Ob prazničnih dneh so nebesa zaprta za Jude, kristjane in muslimane. Prosim, molite znova v ponedeljek zjutraj bo 8.30. Če v času, ko ne delamo, potrebujete nujno pomoč, pokličite svojega lokalnega rabija, duhovnika ali imana.

Medtem ko bi čakali in držali slušalko pa bi poslušali posnetke psalmov kralja Davida, Marijino petje Magnifikata skupaj s cimbali. Vsakih dvajset sekund bi avtomat prekinil in vam ponovil: »Oprostite, nebesa so trenutno zasedena, ker pomagajo drugim grešnikom. Vaša molitev nam je pomembna in bomo nanjo odgovorili po vrstnem redu. Zato ostanite povezani.«

Po petnajstih minutah bi glas rekel: »Naši računalniki kažejo, da ste danes že trikrat molili. Prosimo, odložite slušalko in znova poskusite poklicati jutri.«

Apostolska dela poročajo, da so se v prvi cerkvi nenehno posvečali molitvi. V Janezovem evangeliju Jezus moli zase in za vse, ki bodo hodili za Njim.

Molitev pa je srečanje. Med njo nam ni treba ničesar početi. Bog ne potrebuje našega nastopa. Po zgledu Jezusa in prve cerkve je dovolj, da smo Bogu na razpolago in okušamo njegovo ljubečo navzočnost. Pri tem si lahko pomagamo na kakršen koli način, ki nam pomaga, da se približamo Stvarniku, ki nas ljubi, drži in rešuje. Nekaj kar v molitvi pomaga tebi, morda meni ne bo. Boga srečamo lahko na najrazličnejše načine. Cerkveno izročilo nam to jasno potrjuje: raznolikost svetniške molitve. Najboljše pravilo je: »če ti pomaga, uporabi, če ne, pa ne!«

Eden od sijajnih velikonočnih darov je tudi lahkotnost s katero naj bi molili. Naš Bog nam ne more bolj pokazati kako resnična in močna je do nas njegova ljubezen, kakor po življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Po njem smo postali člani Božje družine. Naša molitev je zato lahko kakor pogovor pri obedu, izmenjava dnevnih izkušenj in obveščanje o prihodnjih dneh. Gre za srečanje, ne za nastop. Večina tistih, ki jim(nam) je molitev težka menimo, da je molitev nastop, ki bo spremenil Boga. Naredimo predstavo in mislimo, da bo Bogu všeč. Podobno kot da bi pritisnili pravi gumb na avtomatskem odzivniku.

P. Viljem Lovše

Predavanje „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

Vprašanje spolnosti v krščanstvu je vedno vezano na pojem čistosti. Čistost pa v jedru pomeni živeti ljubeče in spoštljivo življenje, do vseh ljudi, znotraj kateregakoli stanu smo se znašli. Bodisi, da živimo kot poročeni ali samski, ločeni ali zapriseženi celibaterji. Vedno jo je potrebno poznati, razumeti in tudi v polni meri živeti. Čistost torej ni vezana izključno na spolni akt, temveč na življenjsko držo, ki jo pred Bogom izkazujemo bližnjemu in sebi. Popolnoma nekaj drugega je spolnost izražena znotraj zakonske zveze, od spolnega odnosa, ki se zgodi ali dogaja zunaj nje. V ponedeljkovem predavanju se bo p. Damjan Ristić SJ, ukvarjal z razumevanjem vprašanj čistosti, vzdržnosti in hkrati kreativnosti, znotraj različnih kontekstov krščanskega življenja.

Predavatelj: P. Damjan Ristić, DJ

Kdaj: v ponedeljek 29. maja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

V ponedeljek  19. maja 2017  ob 16. 45 h se bo zopet srečala skupina Srce ob srcu_Ljubljana. Ob ljubečem poslušanju si bomo podelili osebno izkušnjo ob temi: „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5) Dotaknili se bomo področja samskosti, spolnosti, prijateljstva in potrebe biti del skupnosti  ter  ozavestili tudi hrepenenje po novi, partnerski vezi.

Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.   (Prerojenje, Srečko Kosovel)

(Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Povabljeni tudi novi člani, vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v cerkvi ob 19h

in

potem še na predavanje:

Predavanje „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

Vprašanje spolnosti v krščanstvu je vedno vezano na pojem čistosti. Čistost pa v jedru pomeni živeti ljubeče in spoštljivo življenje, do vseh ljudi, znotraj kateregakoli stanu smo se znašli. Bodisi, da živimo kot poročeni ali samski, ločeni ali zapriseženi celibaterji. Vedno je potrebno poznati, razumeti in tudi v polni meri živeti Čistost torej ni vezana izključno na spolni akt, temveč na življenjsko držo, ki jo pred Bogom izkazujemo bližnjemu in sebi. Popolnoma nekaj drugega je spolnost izražena znotraj zakonske zveze, od spolnega odnosa, ki se zgodi ali dogaja zunaj nje. V ponedeljkovem predavanju se bo p. Damjan Ristić SJ, ukvarjal z razumevanjem vprašanj čistosti, vzdržnosti in hkrati kreativnosti, znotraj različnih kontekstov krščanskega življenja.

Predavatelj: P. Damjan Ristić, DJ

Kdaj: v ponedeljek 29. maja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

 

Pohod SRCA s Silvanom po Krasu

 

–          v nedeljo 28. maja 2017

–          Iz  Ljubljane, izpred duhovnega središča/cerkve sv. Jožefa oz. iz parkirišča za cerkvijo, krenemo ob 7.30 uri.

–          Pot iz Ljubljane: Ljubljana – izvoz iz avtoceste za Sežano  (Italija)- Dutovlje – Komen  in v Komnu desno za Škrbino, kjer bo maša ob 9.30 uri!

–          V vsakem primeru pa je naše zborno mesto ob 11.00 uri v LIPI na Krasu (naprej od Škrbine, slaba 2 km) pri cerkvi, ki stoji sredi vasi.

–          Od tam se bomo odpravili proti vrhu Trstelj, najvišje “gore “na Krasu. Hoje do vrha je približno eno slabo uro. Na vrhu je Stenkova koča, ki ima dobro ponudbo jote in ostalih jedi in napitkov, oz.  je malica iz popotne torbe. Z vrha je razgled po širni Sloveniji in tja do Adrianskega morja in izliva Soče vanj. Z vrha je možno obiskati še nekaj manjših vrhov (Fajti hrib …)

–          Povratek je po isti poti. Nato se odpeljemo do Svetega, kjer si ogledamo  avstrijsko kaverno iz 1. svetovne vojne, do katere je vodila ozkotirna železnica in je ta jama služila kot skladišče. Če bo čas, si bomo ogledali še vhod 100 m globoke jame.

–          Pot  in izlet končamo z druženjem v kampu svValentina blizu Preserij pri Komnu

–          Predviden povratek v Ljubljano je ob 17.00 uri in prihod v Ljubljano v poznih popoldanskih urah.

–          Prijave so obvezne (sporočite prosim, ali imate prevoz in koliko sopotnikov še lahko sprejmete v avto) – do petka, 26.5., zaradi organizacije prevoza: na Marija Cigoj, tel. 051/335 404 oz. e-naslov marija.cigoj@gmail.com

Na snidenje!

Silvan, Marija

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

18. maja 2017 ob 19. 45 h bo v župnišču na Suhi srečanje.
Sveta maša bo ob 19 h v kapeli v župnišču.
Dobrodošli novi člani iz okolice Škofje loke.
Prijavite se na razvezani.srce@gmail.com
Družili se bomo v poslušanju ob podelitvi osebne izkušnje na temo

„Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

  Samskost

Samskost je dobro zavestno sprejeti. Odločiti se moram, kako bom oblikoval-a svoje življenje samske-ga, kaj so prednosti in kaj minusi v moji realnosti. Sreča ni v tem, da imam vse, kar bi si želel-a. Lažna prepričanja in predstave mi zadovoljstvo zlahka ukradejo. Potrebujem motivacijo oz. smisel, da je moja samskost lahko plodna. Sprejemanje, izpuščanje in dopuščanje mene same-ga me spreminja. Moja prava podoba je Božji dar, ki ga moram sprejeti. Samskost je sprejemanje podobe, ki jo Bog podarja, da postanem celovit človek, ki je v celoti in za vedno ljubljen in sprejet. Zavedanje, da to kar se mi je zgodilo in se dogaja, nisem jaz, mi lahko pomaga k sprejemanju danega. Lahko se veselim v nenavezanosti tega , da se ne poistovetim z občutki, dogodki, situacijami ipd.

Samskosti ne morem živeti brez Kristusa, ki je temelj, na katerem  gradim svoje novo življenje. Odnos z Njim spreminja puščavo moje samskosti v cvetočo oazo obilja življenja. Bolečino samote presežem, ko jo osmislim in postane seme za rast v ljubezni in polnosti tega, kar sem.

Vaja: Napiši Bogu, kaj čutiš glede svoje samskosti. Stvarnost je v tem, da moraš vzeti stvari takšne, kakršne so, ne takšne, kakršne bi rad, da bi bile. Sprejeti moraš dejstvo, da si samski ali vdovec ali ločen, da si v resnici tak.

GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti. (Ps 139,1–4)

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna