Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

Srečanje bo v četrtek 21. 12. ob 19.30 h.  Dobimo se pred župniščem na Suhi 45 pri Škofji Loki.

Podelili si bomo osebno izkušnjo ob temi

UČIM SE RAZUMETI OBČUTKE IN ČUSTVA DRUGIH TER JIH SPREJEMATI, KAKRŠNI SO

Ljubiti druge pomeni predvsem poslušati jih in nato sprejeti s potrpljenjem, in to takšne, kakršni so v tem trenutku. Morda bi jaz želel, da bi bili boljši, bolj sproščeni, bolj ljubeznivi, da ne bi imeli slabe družbe ali slabih navad. To bi verjetno tudi oni sami želeli zase. Možno je celo, da sami sebe sovražijo zavoljo tega, kar delajo. Toda: ali jih morem sprejeti takšne, kakršni so sedaj, ne glede na njihovo nikakor ne dobro obnašanje?

To ne pomeni želeti, da bi vedno bili taki, oziroma da se jim ne da pomagati, ali pa, da od njih ni ničesar več pričakovati. Prav nasprotno: to, kar želim, je, da se popolnoma osvobodijo in v vsej polnosti razvijejo. Vendar pa je popolno sprejetje njihove osebe prvi in najbolj življenjski korak k izpolnitvi mojih želja. Ko jih sprejmem takšne, kakršni so, vzbujam v njih neko popolnoma novo moč.

Bog pričakuje, da druge obravnavam tako, kot On sam: s sočutnim sprejemanjem. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Lk 6,36) Tako kot naš odnos z Nebeškim Očetom, bi se naši odnosi morali začenjati s sprejemanjem in medsebojnim spoštovanjem. »Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo.« (Rim 12,10).

Povabljeni tudi k sv. maši ob 18 h.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se za prejem gradiva prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

Srečanja so  vsak 3. četrtek v mesecu ob 19. 30 uri. 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

 

 

Srečanje bo v sredo 20. 12. ob 19.45 h Dobimo se pred novo cerkvijo. Srečanje bo v dvorani nad garažami.

Podelili si bomo osebno izkušnjo ob temi

UČIM SE RAZUMETI OBČUTKE IN ČUSTVA DRUGIH TER JIH SPREJEMATI, KAKRŠNI SO

Ljubiti druge pomeni predvsem poslušati jih in nato sprejeti s potrpljenjem, in to takšne, kakršni so v tem trenutku. Morda bi jaz želel, da bi bili boljši, bolj sproščeni, bolj ljubeznivi, da ne bi imeli slabe družbe ali slabih navad. To bi verjetno tudi oni sami želeli zase. Možno je celo, da sami sebe sovražijo zavoljo tega, kar delajo. Toda: ali jih morem sprejeti takšne, kakršni so sedaj, ne glede na njihovo nikakor ne dobro obnašanje?

To ne pomeni želeti, da bi vedno bili taki, oziroma da se jim ne da pomagati, ali pa, da od njih ni ničesar več pričakovati. Prav nasprotno: to, kar želim, je, da se popolnoma osvobodijo in v vsej polnosti razvijejo. Vendar pa je popolno sprejetje njihove osebe prvi in najbolj življenjski korak k izpolnitvi mojih želja. Ko jih sprejmem takšne, kakršni so, vzbujam v njih neko popolnoma novo moč.

Bog pričakuje, da druge obravnavam tako, kot On sam: s sočutnim sprejemanjem. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Lk 6,36) Tako kot naš odnos z Nebeškim Očetom, bi se naši odnosi morali začenjati s sprejemanjem in medsebojnim spoštovanjem. »Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo.« (Rim 12,10).

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Župnija Ljubljana Dravlje

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se za prejem gradiva prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

Srečanja so razen pred prazniki vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 45 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Termini srečanj:

DECEMBER 2017

20.12.2017

JANUAR 2018

24.1.2018

FEBRUAR 2018

28.2.2018

MAREC 2018

28.3.2017

APRIL 2018

18.4.2017

MAJ 2018

23.5.2017

JUNIJ 2018

20.6.2017

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek

Srečanje Srce ob srcu – Ljubljana

 

 

Srečanje bo v sredo 29. 11. ob 19.45 h Dobimo se pred novo cerkvijo.

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se za prejem gradiva prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

 

Srečanja so vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 30 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Termini srečanj:

OKTOBER 2017

25.10.2017

NOVEMBER 2017

29.11.2017

DECEMBER 2017

20.12.2017

JANUAR 2018

24.1.2018

FEBRUAR 2018

28.2.2018

MAREC 2018

28.3.2017

APRIL 2018

18.4.2017

MAJ 2018

23.5.2017

JUNIJ 2018

20.6.2017

Sejem PODARIM-DOBIM

V želji, da okrepimo medsebojno pomoč in podporo med člani skupnosti Srce za več veselja, bomo letos prvič organizirali sejem Podarim-Dobim.

Ob začetku adventa smo še toliko bolj povabljeni k darežljivosti, saj le to kar podariš ohraniš za vedno. Vse kar storimo v Ljubezni ima že svoje mesto v Božjem spominu. Tudi na ta način pripravljamo prostor Gospodu v svojem srcu.

Kdaj: 27. novembra od 17h – 19h

Kje: Ksaverijeva dvorana pri sv. Jožefu na Poljanah,

Sejem bo priložnost za druženje in izmenjavo ali dar drugemu iz našega premoženja.

V  ponedeljek od 15 – 17 h zbiramo darove v Ksaverijevi dvorani:

  • oblačila in čevlje za odrasle in otroke
  • gospodinjske aparate
  • dekorativne predmete
  • knjige
  • manjše kose pohištva
  • hrano
  • rože – lončnice
  • posteljnino, brisače idr. gospodinjski tekstil
  • izdelke za nego telesa
  • čistila
  •  in še kaj po vaši presoji

Prav tako lahko darove pripeljete k sv. Jožefu v nedeljo ob zbiranju za  izlet na Sv. Katarino ali v ponedeljek do 15. ure in jih izročite p. Tomažu (Tel.: 064 178014).

Želeno je, da darove, če je možno,  primerno zapakirate, aranžirate, zložite ipd. v spoštovanju do tistega, ki bo dar sprejel.

Da bo naše druženje bolj veselo vsi povabljeni, da prinesete kaj za pod zob in za na jezik.

Kdor nima nič primernega za dar lahko to nadomesti s prostovoljnim prispevkom v škatlico
za razne stroške skupnosti Srce.

V primeru, da je kdo v hudi finančni stiski, naj samo prejme kar materialnega potrebuje in podari svojo molitev za vse trpeče razvezanebrate in sestre v Kristusu.

Kar bo ostalo bomo podarili Centru ponovne uporabe.

Sejem bomo zaključili s sveto mašo ob 19 h v Marijini kapeli ter potem nadaljevali, kdor lahko, s pričevanjskim večerom, ki ga bodo pripravili razvezani možakarji naše skupnosti Srce pod naslovom “Ločen sem, kaj pa zdaj?”

Dodatne informacije:

Parkirate lahko brezplačno na velikem parkirišču za cerkvijo. Od tam je tudi vhod v Ksaverijevo dvorano, ki bo označen.

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda