Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Predavanje: »LOČEN/A – KAJ PA ZDAJ?«

Predavanje bo v kapucinskem samostanu, Breg 18, Celje, v torek, 6. februarja 2018 ob 19 h. Predaval bo: p. dr. Viljem Lovše.

Krhki smo. Nihče ob poroki ne misli, da se bo ločil. Pa se vendar zgodi. Kaj pa zdaj? Skušnjava me sili v obup, v zapiranje vase. Najslabše je, če se zaprem. Tudi beg ne pomaga. Moški to rešujemo na svoj način, ženske pa tudi. Tvegaj in se pridruži skupini tistih, ki so šli skozi enako preizkušnjo. Povabim te, da prisluhneš pričevanjem in premisliš. Pot se nadaljuje. Nisi sam. Naprej gremo skupaj. Odkrijemo, da blagoslova in lepote ni konec. Skupaj odkrijemo priložnost za rast in dozorevanje v Ljubezni.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globlje razumeti v njegovi stiski.

Povabljeni tudi k sveti maši ob 18 h v cerkev Sv. Cecilije.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Dobrodošli vsi iz širše okolice Celja. Pridite in povabite še koga!
Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

Pdf LETAK

 

 

Članek v Nedeljskih novicah”Ločitev ni neodpustljivi greh”

Novi pogledi Katoliške cerkve na razvezane

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Spremembe za premike

Kot navaja Statistični urad Republike Slovenije v poročilu za Eurostat, je število razvez zakonskih zvez v obdobju po drugi svetovni vojni iz leta v leto raslo. Od približno 700 razvez v prvi polovici petdesetih let je do leta 1985 naraslo na 2.500. Po tem letu je sledilo desetletno obdobje zniževanja števila razvez zakonskih zvez, ko jih je bilo najmanj leta 1995: tisto leto je bilo razvezanih 1.585 zakonskih zvez. Odtlej se število razvez spet vztrajno vzpenja.
Razvezane zakonske zveze so pred razvezo trajale povprečno 14,1 leta. V zadnjih dvajsetih letih se je najbolj povečalo število tistih parov, ki so se ločili po več kot 15 letih zakona (polovica razvez v letu 2014). Zelo malo je bilo razvez zakonskih zvez, ki so trajale manj kot eno leto (v 2014 manj kot odstotek).
Demografska podoba Slovenije se ujema s splošnim tokom v razvitih državah. Med institucijami, ki naj bi se na spremembe odzivale, je tudi Katoliška cerkev. Ob tem pater Tomaž Mikuš, sicer duhovni spremljevalec skupnosti Srce, ki povezuje razvezane v Cerkvi, pove: “Razveza oziroma ločitev ni neodpustljivi greh in razvezani niso na vekomaj obsojeni grešniki. Nihče, še posebej kristjan, se ne poroči z namenom, da se bo kasneje ločil. Kakorkoli je že boleča ločitev za vse, ki so vključeni, in srce parajoča za vse, ki so z njo soočeni, ne da bi si jo želeli, se Bog lahko dotakne zlomljenih src in življenj ter jih ponovno obnovi.”
Dopolnjuje ga pater Viljem Lovše, duhovni spremljevalec skupin Srce ob srcu: »Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti. Prav zaradi te usmiljene drže je papež med sinodo doživljal tudi trenutke potrtosti zaradi skušnjave nekaterih, ‘da bi spremenili kruh v kamen, da bi ga metali v grešnike, v šibke in bolne’.”
Sinoda o družini, kot tedanji predsednik Slovenske škofovske konference je na njej sodeloval novomeški škof Andrej Glavan, je o delu z ločenimi med drugim rekla: “Predvsem je treba sprejeti in spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost, ali pa so bili zaradi nasilja sozakonca prisiljeni prekiniti skupno življenje. Ni preprosto odpustiti prizadejano krivico, vendar milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost dušnega pastirstva sprave in posredovanja (mediacije), tudi v posebnih ustanovah za pogovor, ki naj jih ustanovijo škofije. Prav tako je treba nenehno poudarjati, da je nujno iskreno in ustvarjalno blažiti posledice ločitve ali razveze pri otrocih, ki so v vsakem primeru nedolžne žrtve. Otroci ne smejo postati ‘predmet prepira’. Namesto tega je treba najti najboljše načine za premagovanje travm ločitve staršev in jim omogočiti čim bolj neobremenjeno odraščanje.”
Karmen Kristan, ki se razvezanim v Cerkvi poglobljeno posveča in tudi sama deli to izkušnjo, ob že navedenem dodaja: “Posinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejema v ljubezni ter s tem omogoča spreobrnjenje. Papež spodbudi k novemu pastoralnemu pristopu do razvezanih, da se nas sprejema in spremlja v naši edinstveni zgodbi, razločuje, kaj bi nam v naši težki situaciji in na poti v novo življenje najbolj pomagalo, tudi z ljubečim vključevanjem v življenje Cerkve, katere del smo. V tem duhu je tudi odločitev glede prejemanja zakramentov vezana na posameznika in njegovo situacijo znotraj njegove družine in občestva vernih.”

Skupnost in skupine razvezanih

Skupina Srce je bila ustanovljena leta 2003 na pobudo dveh razvezanih žena, Helene Reščič in Vilme Modrc, ter ob podpori jezuitov, ki so skupini nudili prostor in duhovno spremljanje ob zavzemanju patra Viljema Lovšeta. Skupina si je zastavila cilj, da pomaga tistim razvezanim, ki so že preboleli akutno stanje po razvezi in jim ponudi možnost dejavnejšega vključevanja v življenje Cerkve. Pri duhovni rasti članom zelo pomaga medsebojna podpora, ki jo živijo predvsem na neformalnih srečanjih (izleti, letovanja, praznovanja). V zadnjem letu je skupina zrasla v skupnost, ki se srečuje vsak četrti ponedeljek v mesecu pri večerni maši in predavanju pri sv. Jožefu v Ljubljani. Zaradi potrebe ločenih po močnejši podpori skupine pri okrevanju po razvezi so v zadnjih dveh letih nastale še skupine za samopomoč Srce ob srcu. Te se sestajajo na Suhi pri Škofji Loki (vsak tretji četrtek ob 19.30 v župnišču), v Ljubljani (vsako četrto sredo ob 19.30 v župniji Dravlje) in Novi Gorici (vsak tretji torek v župniji Kristusa Odrešenika). Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le “pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje”. Kot ugotavljajo, psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.
V ustanavljanju so nove skupine v Ajdovščini, Celju, Radljah ob Dravi, Postojni, Mariboru, Brežicah in Kopru. Na novo je v okviru Skupnosti Srce nastala še Skupina za okrevanje po razvezi SR, ki se tedensko srečuje pri sv. Jožefu v Ljubljani in sledi duhovnem programu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov. Več o skupnosti Srce, srečanjih skupin in dogodkih najdete na spletni strani:http://srcerazvezani.si/.
Karmen Kristan iz upravnega odbora skupnosti Srce ob tej priložnosti izreka prijazno povabilo: “Vsi, ki bi želeli ustanoviti skupino za ločene v svojem kraju, prejmete vso našo podporo z gradivom, uvajanjem v metodo, možnostjo promocije na družbenih omrežjih, uvodnim predavanjem s pričevanji. Za več informacij me lahko pokličete na mobilni telefon 041 955 219.”

Vseslovensko srečanje
Skupnost Srce je v sodelovanju z Medškofijskim odborom za družino lani oktobra pripravila prvo vseslovensko srečanje ločenih z naslovom Življenje po ločitvi. Sledili so papeževi pobudi, da morajo razvezani in tudi ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izločeni iz Cerkve, da so sprejeti in da ostajajo del občestva. Pri tem jih navdihuje stavek iz 8. poglavja apostolske spodbude Radost ljubezni, ki se glasi: »Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni in jim vlivati upanje in zaupanje.« Srečanje je pomagalo k prepoznavanju potreb razvezanih v Cerkvi z močno spodbudo za vključevanje v obstoječe skupine samopomoči in nastajanje novih. Med mašo je približno sto udeležencev iz vse Slovenije prisluhnilo priložnostnemu nagovoru ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.

Obhajilo da ali ne
Nadškof Stanislav Zore pri maši na prvem vseslovenskem srečanju ločenih: “Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.”

Vladimir Jerman

Vir: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-tiskani-izdaji-nedeljskih-novic-preberite-za-vsako-rojstvo-280-evrov

Predavanje »Nisem se poročil, da bi se ločil”

Predavanje bo v župnišču v Slovenj Gradcu, Trg svobode 5, 2380 Slovenj Gradec
v petek, 02. 02. 2018 ob 19.30 h.
Vse težave, preizkušnje in stiske našega življenja niso tragedija, ampak priložnost. Tako tudi ločitev. Razlogov za ločitev se nikdar ne zavedamo v celoti, gotovo pa je eno: Bog nas po vsem  tem vabi, da sprejmemo Njegovo brezpogojno ljubezen in  sodelujemo pri Njegovi ljubezni do nas samih,  naših bližnjih in življenja v celoti. 
Predaval bo: p. dr. Viljem Lovše, DJ
Predavanje bo obogateno s tremi kratkimi pričevanji razvezanih. Karmen, Andrej in Jolanda bodo podelili svojo osebno izkušnjo, ob svoji zgodbi razveze s poudarkom na tem, kako so se soočili  s težo te življenjske spremembe.
Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globlje razumeti v njegovi stiski.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Dobrodošli vsi iz širše okolice Slovenj Gradca, iz Velenja, Šoštanja, Dravograda, Radelj in še dlje naokrog! Pridite in povabite še koga!
Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

PDF LETAK

15 nevarnih bolezni

Papež Frančišek je po vzgledu Jezusa, kot dober zdravnik, prepoznal simptome teh bolezni, ki nas mučijo in razbijajo občestvo ter nas posledično spreminjajo v človeka, ki se je nekoč razumel kot del narave, k človeku, ki je postal izkoriščevalec: popredmetil je sebe, drugega in vso naravo, s tem pa se je predvsem najbolj oddaljil od Boga.

 

1. Bolezen počutiti se nesmrtnega ali nepogrešljivega. Že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga videti imena številnih ljudi, ki so morda mislili, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

2. Bolezen pretirane delavnosti. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

3. Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

4. Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

5. Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

6. Duhovna Alzhaimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

7. Bolezen tekmovanja in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

8. Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

9. Bolezen govoric in opravljanja. 

10. Bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

11. Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali da si vesel, ko drugi pade.

12. Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba. »Kako dobro nam dene količina zdravega humorja.«

13. Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

14. Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

15. Bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati, črniti in diskreditirati druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za bolj sposobne od drugih.

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga – 3. del

2) RAZLOČEVATI

Razločevati se ne da, če prej ne poslušaš veliko zgodb trpljenja. Pomaga tudi, če si bil sam ranjen ali imaš podobno izkušnjo, saj to odpira k spoštljivemu poslušanju, torej k usmiljenju in sočutju brez obsojanja. Vsaka zgodba je edinstvena in terja oseben pristop. Ne da se posploševati ali metati vse v isto vrečo. Za dobro razločevanje je potrebno predhodno duhovno spremljanje, še posebej v krizi zakona, ob razpadu in po ločitvah. Zakaj? Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in dobiti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče in poveže z Bogom. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti in kje vlečeš za seboj nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti krivde, samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga in v empatiji vodi spremljanca, predvsem s pomočjo božje besede, k pravi podobi Boga, da bi človek lahko z Njim vstopil v živ, oseben odnos.

Psihoterapije so zelo razširjena oblika pomoči, ki pa v mnogih primerih ne zadošča. Duhovni pristop preko duhovnega spremljanja je bolj učinkovit, saj je Gospod tisti, ki edini ozdravlja in spreminja človeško srce. Psihologija od trpljenja beži, duhovnost pa ga vključi in uporabi za duhovno rast.

Ljubeče poslušanje življenjskih zgodb brez obsojanja, pametovanja in deljenja nasvetov odpira k usmiljenju in razločevanju, k je v dobro človeka in ne pravil, ki pogosto služijo zgolj »farizejem« za povzdigovanje nad drugimi in slepo vero v lastno popolnost.

Vemo da zgodbe ljudi in primeri sami po sebi največ povedo. Naj z vami podelim dve,  ki se nanašata na krivdo zaradi ločitve. »Marko« je bil dober mož. Trudil se je dobro skrbeti za svojo družino in svojo ženo je ljubil. Imel je sicer nižjo izobrazbo in slabšo službo kot žena, ampak v dneh njune zaljubljenosti to ni bila težava. Ko je žena sčasoma napredovala v službi se je vedno bolj posvečala karieri in zanemarjala njun dom, njega in dva otroka. Vedno pogosteje je hodila na službene poti, ostajala na dolgih sestankih in delala nadure. Na koncu je odšla in jih zapustila. Nobena njegova prošnja ni zalegla, sploh se ni hotela pogovarjati. Zahtevala je ločitev in jo tudi dobila. Podobna je tudi zgodba ženske, ki jo je mož zapustil s tremi majhnimi otroci in jih je kasneje njegov brat celo izselil iz njihove domače hiše. Sama je morala skrbeti za družino ker ji ni plačeval nič in se za otroke sploh ni zanimal.

Kljub temu, da sta za razvezo vedno kriva oba, delež krivde večinoma ni na pol. In v mnogih primerih je ločitev zelo grda, posebno takrat ko ne pride do sprave. Pri tem  je dovolj, da eden ni pripravljen na spravo. Saj vemo, da odpustim lahko sam,  za spravo sta potrebna pa dva, zaupanje pa si je treba znova zaslužiti.

Na omenim še nekaj: ne strinjam se z izrazom  »nepopolne družine«, ki se pojavlja pri nas za označevanje družin razvezanih staršev. V okrožnici ga nisem zasledila in se mi ne zdi pravi, saj popolnih družin ni. Ali kdo lahko reče, da ima popolno družino? Jezus v priliki z grešnico jasno pokaže, da nobeden od nas ni brez greha. Vsi smo samo na poti k popolnosti, ki je samo v Kristusu, tudi družine.  Nam razvezanim, se je tukaj zalomilo na tak način, da je vsem vidno in smo zato lahko komu kamen spotike. Zakaj ne bi preprosto rekli enostarševske družine? Zakaj enostarševske pa ni stvar vsakega.

 3) VKLJUČEVATI

Družina je tudi občestvo vernih, saj Jezus jasno pove, kdo so njegova mati in bratje; »tisti, ki Besedo poslušajo in spolnjujejo.« Samski, osamljeni, ostareli, vdovci, razvezani smo še posebej del te božje družine. Upam, da bodo med sadovi svetega leta usmiljenja nastajale tudi podporne skupine za vse nas, ki smo na nek način povezani s skupno izkušnjo trpljenja ali križa, ki nam je dan in si ga sami ne bi nikoli izbrali.

Z veseljem zapišem, da so v tem letu začele delovati nove skupine za razvezane SRCE OB SRCU ob podpori Jezuitov in matične skupine SRCE (Skupina Razvezanih v CErkvi). V Ljubljani in na Suhi pri Škofji Loki že delujejo, drugje pa so še v ustanavljanju. Na srečanju škofijskih odborov za družino, na katerem je prisostvoval tudi nadškof in metropolit Stanislav Zore, je namreč padla odločitev, da se v duhu leta usmiljenja slovenskim dekanijam ponudi možnost za ustanovitev skupin za razvezane (ločene) v Cerkvi. Pater Viljem Lovše, ki že 13 let duhovno spremlja skupino Srce, (Trenutno je sicer na sobotnem letu in je to njegovo delo prevzel p. Tomaž Mikuš) lahko po dogovoru z dekanom, s sodelavci pride predstavit delo z razvezanimi in vam pomaga začeti. Kot koordinatorka teh skupin vas vse, ki to prebirate  in ste nagovorjeni povabim tudi na našo spletno stran (http://srcerazvezani.si/), kjer boste našli še več informacij. Za nastanek in delovanje skupine vam lahko ponudimo utečeno in hkrati preprosto metodo ter vsebino vezano na Božjo besedo za več let srečanj. Metoda, ki se  uporablja, je dobra in preizkušena (v ignacijanskih duhovnih vajah v vsakdanjem življenju, v skupinah za moške, v zakonskih skupinah Vitala Vidra Najina pot…). Temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Ko res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.

4) Papeževa spodbuda je nedvomno tudi spodbuda k duhovni rasti celotnega občestva. Tako kot na drug način preizkušani bratje in sestre, ko sprejmemo svoj križ razveze, tudi razvezani duhovno rastemo. V svojih ranah sčasoma lahko srečamo Kristusa in hodimo za njim. V Njem najdemo moč, da zdržimo vse napore in trpljenje,. On nam omogoča, da sprejmemo božje usmiljenje, saj smo ljubljeni grešniki in tako lahko odpustimo tudi sami sebi, svojemu bivšemu – bivši in vsem, ki so nas z izločanjem in formalističnim ožigosanjem prizadeli. Z Gospodom premagujemo jezo, strah, žalost, osamljenost in se urimo v duhovnem boju in razločevanju sredi teže preizkušenj, da bi lahko posredovali vero tudi otrokom, še posebej, ko vse na kar smo navzven računali pade, mi pa še vedno zaupamo, da Gospod vodi naše življenje. Učimo se živeti samskost v podaritvi Gospodu ali pa po obdobju »pokore« stopimo v novo zvezo, ki je obojestransko postavljena na Kristusa skalo. To nam žal v prvi zvezi ni uspelo. Predvsem pa preko molitve in zakramentov vstopamo vsak dan znova v živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom, s seboj in z bližnjimi.

Zakaj bi iz Cerkve izključevali ljudi, ki so preko križa poglobili svojo vero? Iz Božjega kraljestva se veliko bolj izključijo tisti, ki niso usmiljeni, ki še niso srečali Kristusa in ob hoji za njim pozunanjeno religijo začeli živeti kot osebno vero. Kdor misli, da je odrešenje v njegovih rokah in da vse zmore sam, ne more vstopiti v občestvo, ki ga gradi le Kristus. Ampak kot pravi naš dragi papež, vsi smo povabljeni, da se vključimo.

Karmen Kristan

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Članek je bil napisan za 50. Nikodemove večere 2016 in objavljen v reviji Tretji dan, Zborniku Radost ljubezni in Časniku.

Uporabljeni viri:

Papež Frančišek,  Posinodalna apostolska spodbuda,  RADOST LJUBEZNI, AMORIS LAETITIA, Cerkveni dokumenti 152, Družina 2016.

Gerard W. Hughes, God of Compassion, CAFORD, London 1998.

Richard Rohr, Breathing Under Water, Spiritiuality and the Twelve Steps, SPCK, London 2015.

http://srcerazvezani.si/

http://moskaduhovnost.si/

 

 

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Karmen Kristan ( za Nikodemove večere 2016 in revijo Tretji dan)

Predavanje Kako sprejeti križ ločitve?

Predavanje bo v župnišču v Šturjah, Levstikova ulica 1, Ajdovščina

v torek, 09. 01. 2018 ob 20 h.

Vse težave, preizkušnje in stiske našega življenja niso tragedija, ampak priložnost. Tako tudi ločitev. Razlogov za ločitev se nikdar ne zavedamo v celoti, gotovo pa je eno: Bog nas po vsem  tem vabi, da sprejmemo Njegovo brezpogojno ljubezen in  sodelujemo pri Njegovi ljubezni do nas samih,  naših bližnjih in življenja v celoti.

Predaval bo: p. dr. Viljem Lovše, DJ

Predavanje bo obogateno s tremi kratkimi pričevanji razvezanih. Karmen, Rudi in Magdalena bodo podelili svojo osebno izkušnjo, svojo zgodbo razveze s poudarkom na tem,  kako so se učili sprejemati svoj križ ločitve in kaj vse jim je pri tem pomagalo.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globje razumeti v njegovi stiski.

Molitev k usmiljenemu Očetu

Razlaga simbola:

Oblikovanje: Karmen Kristan

Ločenost je kot dve ločeni polovici srca, nekoč ljubeči odnos se razkolje. Rdeča barva srca pove, da gre za življenje, za nekaj temeljnega.
V tej razklanosti se  razkrije križ kot odrešenjski, dinamični element ali sredstvo preko katerega Bog  povezuje, zdravi in rojeva novo življenje, ki raste kot vzbrstelo drevo. Križ v odrešenjski dimenziji postane drevo življenja.
Križa v dveh barvah nakazujeta dvojnost pogleda na to življenjsko  preizkušnjo:  v ospredju je zeleni križ; z očmi sveta je ločitev neuspeh in najde tolažbo le v upanju  (zelena je barva upanja),  da bo Bog tudi  to spremenil v dobro. Zadaj je križ v rjavi barvi rodovitne zemlje, v katerem je kal novega življenja še skrita v  bolečini, rani, ker mora seme starega umreti, da se trpljenje použije za duhovno rast in vzkali novo življenje. Ta dvojnost uspeha v neuspehu je lastnost vsake težje življenjske preizkušnje kar ločitev brez dvoma je. Rumeno ozadje spominja na zlato barvo, ki je  simbol Božjega delovanja, ki vse preobraža, nenehno spreminja in vse dela novo.

Molitev za razvezane:

Usmiljeni in zvesti Oče, hvala ti, ker si nas ustvaril po podobi svoje ljubezni
in smo v Svetem Duhu živi udje občestva tvojega od mrtvih vstalega Sina.
Izročamo ti bolečino ločitve in se ti zahvaljujemo, da nas brezpogojno ljubiš
in sprejemaš kot svoje dragocene sinove in hčere v Sinu.
Gospod Jezus, tvoje odpuščanje nas osvobaja, da tudi mi lahko odpustimo sebi in bližnjemu.
Hvaležni smo ti, da si trpljenje nas in naših otrok že odrešil in zajel v svojo ljubečo
in brezpogojno izročitev Očetu in vsakomur izmed nas.
Pošiljaš nas, da smo apostoli tvojega sočutja in usmiljenja do vsakega človeka.
Mati Marija, prosi za nas.

Podobica_molitev za razvezane


Pričevanje razvezanega moškega

Rojen sem v začetku šestdesetih let dvajseta stoletja v delavski družini, kjer se je življenje odvijalo skozi delo in je to predstavljalo bistveno vrednoto človekovega življenja. Stari starši so bili kmetje, ker sta zemlja in posest omogočala eksistenco in preživetje. Nas otroke so vzgajali v poslušnosti in spoštovanju starejših, v duhu četrte božje zapovedi »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji« in sedme zapovedi»ne kradi«. Avtoriteto so predstavljali učitelji, šolanje na osnovni šoli in izkustvo z učitelji sem doživljal kot travmatično. Tudi v odnosih s sošolci sem se držal ob strani, vedno nemočen, kot obtoženec, ki se ne zna braniti, zato je umik postal vzorec življenja, nevrotičnost pa strategija preživetja.

Pri mojih štiriindvajsetih letih, po neuspelem študiju, ki sem ga opustil, sem spoznal bodočo ženo. Neuspeh sem moral kompenzirati z nečim, česar tedaj nisem mogel niti v sanjah imenovati. Bil sem notranje prazen in počutil  sem se osamljenega ne da bi se tega zavedal, v ženski sem prepoznal odrešenika, ki bi lahko bila boginja. Zelo hitro sva prišla skupaj tudi intimno. Imela je že svoje stanovanje, zato sva zaživela »na koruzi«, čemur je nasprotoval bodoči tast. Pred poroko se sam nikdar nisem spraševal, kaj je družina, poroka, spolnost? Živel sem življenje, v liberalnem duhu seksualne revolucije sedemdesetih let, če malo poenostavim. V pripravi na zakon oz. cerkveno poroko sva obiskovala tečaj. Verjetno nisem doumel, kaj je govoril gospod, mislil sem, da bova midva premagala vse težave.

Po poroki je bilo lepo, rodila se nama je hči in nekako sem do njene šole tudi lepo skrbel za družino. Zamenjala sva stanovanje oziroma kupila sva pol hiše ter jo pričela obnavljati. Bilo je v začetku devetdesetih let, ko je razpadala nekdanja totalitarna država, oziroma je nastopila demokracija, nova država in oblast. Nakup in z njo povezana finančna konstrukcija pa je vnesla novo klavzulo, revalorizacije, kar pomeni, da »nihče na banki« ni znal predvideti višine naslednjega obroka.

Zdelo se mi je, da se mi je zopet zgodila velika krivica, in da sem postal žrtev. Terjatve so me skoraj psihično zlomile. Bil sem na robu, nisem vedel, ali bom zdržal ali bom umrl. Zaprl sem se vase in vegetiral na robu živčnega zloma. Bil sem zakrknjen, vame so se prikradli občutki tesnobe, kakor nekaj, kar tedaj sploh nisem mogel poimenovati. Neprijetna čutenja najprej v obliki strahu, zatem jeze do besa, ko bi lahko obračunal na kakršen koli način. Življenje je postalo nevarno, znotraj mene se je začel odvijati monolog in veliko zmedenosti. Kaj je resnično? Tudi v zunanjem stvarnem svetu je bilo težko. Novo nastala država Slovenija, za katero smo izglasovali neodvisnost in samostojnost, in katero tudi izborili z vojno, je zrcalila moje notranje razpoloženje. V psihi so se začeli pojavljati notranji sovražniki, vedno več jih je bilo, začel sem izgubljati zaveznike med svojimi bližnjimi. Ali sem se vrnil nazaj v obdobje hladne vojne? Tako se mi je zdelo, da živim notranje ujet v Katakombah.

V zakonu nisem zmogel funkcionirati. Žena je vložila tožbeni zahtevek za razvezo ter ga dobila z obrazložitvijo, da je prišlo do nevzdržnih razmer. Po letu 1994 sem si nekako opomogel in začel z opravljanjem samostojne dejavnosti. Živela pa sva skupaj, kot da se ni nič zgodilo, in naprej obnavljala hišo. Sicer mi o teh letih danes manjka del spomina in ne vem, kaj vse se je kronološko dogodilo.

V individualizmu ni bilo živega niti zdravega odnosa, zdelo se mi je, da sem preživel, vendar ne ozdravel, recimo z laično diagnozo, depresije. Nisem pa nikomur zaupal. Tako sva živela do leta 1999, ko je zopet začela govoriti, da ona ne more več tako živeti, in da naj odidem in jo pustim, da bo živela. Takrat, ko čustva preplavijo, ti možgani odpovedo. Neko soboto konec septembra je žena uresničila grožnje in mi spakirala stvari v kombi. Tedaj sem se moral soočiti z resnico, da najinega zakona ni več. Spraševal sem se ali je sploh kdaj bil? Vsaj tako danes razlagajo družinski psihoterapevti. Večkrat je omenila, da se počuti izdano, da sem jaz kriv za vse. Tega si nisem mogel takrat niti predstavljati, danes pa vem, da ima tudi sama čutenja, potlačena v nezavedno sfero. Ali sva midva le zunanja igralca nerazrešenega notranjega čustvenega konflikta, vsak pri sebi, vendar s podobno vsebino?

Kaj sem storil napak? Zakaj se je to meni zgodilo? Kam naj grem? Preveč je bilo kaotičnosti čustva so preplavila možgane in razuma ni bilo. V bližnji gozd pod smreko, ali pod most, kot brezdomec? Naenkrat sem začel doživljati ogromno sramu. Vsemu, čemur sem se moral odpovedati, da sva (ali sem) odplačala kredit in prenovila hišo, ki je kakor vreča brez dna. Da bi sedaj moral prodati hišo in deliti premoženje, po vsem tem, kar sem moral prestati. To je bilo zame nedopustno! Človek se čustveno naveže na dobrine, zato odnos propade.

Odšel sem nazaj domov, od koder sem pred petnajstimi leti odšel. Monolog samo odrešitve je bil »imam toliko moči in samozaupanja, da se postavim na svoje noge, si kaj privarčujem in kupim stanovanje, iz katerega me ne bo nihče vrgel ven.«

Do tedaj »nihče« ni vedel, da sva razvezana, živela  sva »sestrski« odnos skoraj sedem let. Prvo sem potožil prijateljem, s katerimi sem se že prej veliko družil. Ženske so sprva reagirale negativno, do mene so se obnašale, kakor da bi bil garjav. Da bom okužil njihove može. Naslednja njihova reakcija pa je bilo diametralno nasprotje. Povabile so me v družbo in sem z njimi hodil, kot »slamnati vdovec«, dokler se ni zgodilo. Dobri dve leti rehabilitacije po poškodbi mi je dalo spoznati svojo lastno nemoč. Leta 2003 sem se pridružil skupini Srce, ki se je ustanovila kot skupina za samopomoč. Imel sem ogromno težav in čustvenih blokad pri izpovedovanju, tako da so me morali včasih ustavljati. V meni pa se je začela prebujati jeza. Težko je bilo stopiti v pogovor z njo, ker je bila jeza, za njo pa prikrit afekt besa, ki vzbuja sovraštvo in maščevanje.

Duhovne vaje, študij na fakulteti, delo na sebi, je v meni zelo počasi preobražalo vse tisto, kar nikdar prej nisem mogel razumeti kot ambivalentna čutenja. Vse to trpljenje, od nedolžnosti do krivde, posledično do razpada zakonske zveze, se je morala zgoditi meni. Le kako premagati lastno trdosrčnost?

Dokler nisem uvidel, da sem se poročil s takšno žensko, kakršno sem si zaslužil, je bilo vse nesmiselno. Moja žena je ženska, ki sem jo prejel kot zastonjski dar v lastno spreobrnitev in v duhu hvaležnosti. V vsakem primeru, s kakršno koli drugo žensko bi ravnal enako. Formirana oseba se ne boji več sama sebe, odrešenje najde v odpuščanju, ker jo sicer zamere uničijo do konca.

Gotovost je v tem, da poleg človeške krhkosti obstaja nekaj več kot je on sam, pa ne samo zaradi grešnosti ali smrti same. Včasih sem se težko odločal, zato je bilo bolje sedeti, tako se mi je zdelo, na dveh stolčkih. V bistvu pa je pomenilo, da se še nisem mogel odločiti. Odločitev je samo ena sama, razumsko, racionalno, umevna, zato sem prepoznal ves smisel človeštva v monoteističnem verovanju. Tam človek edino preživi skladno z naravnimi zakoni, najprej kot posameznik, predvsem pa v občestvenem partnerskem zakonskem odnosu do družine.

Danes osmišljam v zavesti medčloveške odnose. Ravno v čutenjih se v notranjem dialogu srečujem z Gospodom, v Troedinosti Boga Očeta in Sina in Svetega duha, in jih izročam. V duhu časa in prostora sem bil vzgojen na temelju strahu. Manjkala mi je komponenta spoštovanja. Zato pa danes prepoznam zgodovino odrešenja, katere del sem tudi sam. Čeprav sem bil takrat nemočen, sem danes močan. Skozi izkustvo paradoksa nemoči sem postal danes močan, samospoštovanje in samozaupanje sta postale del mene.

Obstaja samo en izhod za trpljenje, da zdržiš! Bog ti nikoli ne bo naložil več, kot lahko nosiš. Torej, potrpežljivo nosi svoj križ in se veseli nagrade. Od Boga pričakujemo le moč, da vztrajamo in smo po prestani izkušnji zmagovalci. Kakršen koli je tvoj križ, kakršna koli je tvoja bolečina, vedno bosta prisotna sijaj in somrak. Mogoče se boš spotaknil, celo padel, vendar Bog je vedno pripravljen odgovoriti na tvoj poziv. Po dežju ti bo vedno poslal mavrico.

Tomaž Rozman

Hočem ti povedati, da te imam rad!

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad. 

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdražjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

P. Viljem Lovše

GLEJ, SPOČELA BOŠ IN RODILA SINA (Lk 1,26-38)

Z današnjim odlomkom mi evangelist izroči v roke ključ za branje celotnega evangelija. Vsaka pripoved me vabi naj se veselim, ker sem poln milosti in je Gospod z menoj. On mi ponuja Besedo, ki čaka na moj »da«, da v moči Duha postane meso, resnična in utelešena sredi sedanjega življenja. To kar se je zgodilo Mariji, naj bi se uresničilo tudi v mojem življenju. Dejansko postajam po besedi, ki jih dam prostor in čas v sedanjosti, ki ji verjamem in ji dovolim, da postane resničnost. Cilj stvarstva in s tem tudi moj in tvoj cilj je ta, da sprejmeva in rodiva Besedo, da postaneva Božji dom. Bog je že najin dom, če hočeva in sprejmeva. Podarja nama življenje, da bi tudi midva postala njegovo prebivališče. Zjutraj, opoldne in zvečer zvonovi oznanjajo največkrat ponavljano resnico: Bog je postal človek. Ljubimo ga lahko le tako, da ljubimo bližnje in sebe. Kar storimo človeku, smo storili Bogu. Če mu zaupam in privolim v sogovorništvo in sodelovanje z Njim potem se tudi v mojem življenju uresničuje Božje življenje. Postajam sin/hči Očeta, postajam brat/sestra drugim.

Moj »da« Božji ponudbi, njegovi obljubi, premaga vsak strah, ki me vsak dan hoče oropati tega, kar sem za Boga, v njem in zaradi njega zase in za druge. Z mojim »da« se uteleša v svetu Očetova ljubezen in uresničuje moja/naša resnična istovetnost sinov in hčera. V tem je večno življenje, ki premaga vsako zlo. Danes in tukaj. Zato pravi Jezus: »Ne bojte se!«

Bog v Mariji pokaže, da že vso večnost išče srečanja s teboj in z menoj. Želi se poročiti z menoj. S svoje strani je naredil vse. Sedaj čaka na moj odgovor. Hrepeni in stori vse, da bi tudi jaz privolil in začel sodelovati pri večnem življenju v ljubezni: vi v meni in jaz v vas, vsi eno; enost v različnosti; povezanost v svobodi; ljubezen v resnici.

Vsak občutek strahu in posledične zlagane misli, ki me hočejo zapreti vase in potopiti, so priložnost, da se z enim samim zamahom kril postavim na stran Boga in mu dam besedo v svojem srcu. Marijo je bilo strah. Njen odziv pa je bil: Gospod, ti veš kaj delaš. Naj se mi zgodi tako, kot si ti rekel. Ne kot mi govori moj strah in moje omejeno razmišljanje in vnaprejšnja pričakovanja. Gospod komaj čaka, da zasliši tudi moj »da« in »zgodi se«. Zaradi tega, me vabi: »Ne boj se!«

Bog sprejme nevarnost moje/naše zavrnitve. Kako neskončno pa je vesel, ko dočaka naš odgovor in lahko tako kakor Mariji vzklikne: »Veseli se!« »Ne boj se!« »Jaz sem s teboj!« »V meni si!« Zanj, ki vsakega posebej ljubi je največje veselje, ko dočaka naš odgovor in sodelovanje. Takrat vsi strahovi izgubijo svojo moč in nam ne morejo več krasti sedanjosti. Ko Njemu dovolim, da je moje središče se uresniči moja človeškost, ki je občestvo z Bogom in vsemi, ki jih Bog ustvarja in podarja. Ljubezen je ljubljena: našla je dom, kamor se bo naselila, in tako moja hiša ne bo več pusta. Ljubezen premaga ves strah, le dovoliti ji moram in privoliti v sodelovanje z njo. Božja ljubeča strast do vsakega izmed nas je tako močna, da premaga smrt in s tem tudi vsako podlago za strah. Prav sredi strahu lahko postajam kakor Marija: sprejmem Božjo ljubezensko ponudbo, v svojem telesu dam meso njegovi večni Besedi in postajam sin/hči v Sinu, brat/sestra vsem, ki jih Oče ljubi.

P. Viljem Lovše