Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

18. maja 2017 ob 19. 45 h bo v župnišču na Suhi srečanje.
Sveta maša bo ob 19 h v kapeli v župnišču.
Dobrodošli novi člani iz okolice Škofje loke.
Prijavite se na razvezani.srce@gmail.com
Družili se bomo v poslušanju ob podelitvi osebne izkušnje na temo

„Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

  Samskost

Samskost je dobro zavestno sprejeti. Odločiti se moram, kako bom oblikoval-a svoje življenje samske-ga, kaj so prednosti in kaj minusi v moji realnosti. Sreča ni v tem, da imam vse, kar bi si želel-a. Lažna prepričanja in predstave mi zadovoljstvo zlahka ukradejo. Potrebujem motivacijo oz. smisel, da je moja samskost lahko plodna. Sprejemanje, izpuščanje in dopuščanje mene same-ga me spreminja. Moja prava podoba je Božji dar, ki ga moram sprejeti. Samskost je sprejemanje podobe, ki jo Bog podarja, da postanem celovit človek, ki je v celoti in za vedno ljubljen in sprejet. Zavedanje, da to kar se mi je zgodilo in se dogaja, nisem jaz, mi lahko pomaga k sprejemanju danega. Lahko se veselim v nenavezanosti tega , da se ne poistovetim z občutki, dogodki, situacijami ipd.

Samskosti ne morem živeti brez Kristusa, ki je temelj, na katerem  gradim svoje novo življenje. Odnos z Njim spreminja puščavo moje samskosti v cvetočo oazo obilja življenja. Bolečino samote presežem, ko jo osmislim in postane seme za rast v ljubezni in polnosti tega, kar sem.

Vaja: Napiši Bogu, kaj čutiš glede svoje samskosti. Stvarnost je v tem, da moraš vzeti stvari takšne, kakršne so, ne takšne, kakršne bi rad, da bi bile. Sprejeti moraš dejstvo, da si samski ali vdovec ali ločen, da si v resnici tak.

GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti. (Ps 139,1–4)

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna

Kaj ali koga poslušam in slišim?

4. velikonočna, 7.5.2017, Jn 10,1-10

Moj sobrat je velik ljubitelj klasične glasbe. Njegovo poznavanje le te je izredno široko. Slišati mora le nekaj notnih stavkov in lahko samozavestno izjavi: »Mozartov klavirski koncert v A« ali »Pomladni obred Stravinskega«. Nikdar ne zgreši. Enako hitro lahko prepozna opernega pevca ali pevko po glasu. Takoj ve ali poje Maria Calas, Te Kanawa ali Sutherland. Točno ve kateri od treh tenorjev ima posebno vrhunski C. Zapomni si barvo njihovega glasu. Pa ne le slavnih, tudi manj slavnih. Mnogo let jih je v svojem dolgem življenju že poslušal. Enako je s prepoznavanjem glasu Jezusa Kristusa. Dlje časa se vadimo v poslušanju njega in bolj smo izkušeni lažje in hitreje ga prepoznavamo.

V naši kulturi nešteti glasovi zahtevajo našo pozornost le zase. Najglasnejši glasovi niso vedno tudi najmodrejši ali najbolj dobrohotni. Jezus nas vabi da naravnamo svoje poslušanje na zvok njegovega glasu, tako močno, da ga bomo prepoznali tudi sredi hrupa, dvignili glavo, usmerili pogled in hodili za njim.

Težava ni v tem, da Jezus govori prepotiho ali da premalo na glas vpije. Težava je v tem, da v odločilnih življenjskih trenutkih, ko se moramo pomembno odločiti, zatiskamo svoja ušesa. Nočemo poslušati nobenega drugega glasu, kakor le tistega, ki krepi uničujočo odločitev, ki jo hočemo uresničiti. Jezus nas želi spomniti, da je takšna odločitev lahko trenutek smrti. On pa nas kliče v življenje v izobilju. Njegov klic večkrat ignoriramo in izklopimo ter poslušamo nekaj drugega.

A vsaj dvakrat v življenju uspemo takoj odgovoriti na njegov ljubeč glas: kot mali otroci in kot starčki. Samo poglejte kako se kričeč in razburjen dojenček pomiri ob materinem glasu še posebej v trenutkih, ko ga doji. Poglejte kako glas bližnjih, ki imajo starejšega radi, le tega pomiri, kadar je razburjen in prestrašen.

V smrtni uri bomo sredi vsemogočih glasov slišali tudi glas Dobrega Pastirja, ki nas bo pomirjal, nas tolažil, nam dajal moč in vlival zaupanje. Že danes lahko molimo, da bomo v tistih trenutkih, storili to, kar v molitvi poskušamo skozi vse svoje življenje: napotiti se naravnost k Njemu. To je življenje in to v izobilju.

P. Viljem Lovše, DJ

Pogovor na temo: Izkušnja ločitve

Dan družin – Skupaj nam je lepo

 Se tudi vi kdaj znajdete v vrtincu, ki vas srka vase in se vam zdi, da ne najdete več mirnega trenutka zase in za svojo družino?

Čas se bo na Vrhniki ustavil 6. maja popoldne, ko pripravljamo dan družin z naslovom: Skupaj nam je lepo!

 In res nam bo lepo, saj bomo starši, babice, dedki, tete, strici, tisti, ki še iščemo zakonskega partnerja in vsi ostali našli prostor za našo osebno poglobitev, pa tudi za pogovor in podelitev izkušenj. Otroci pa bodo ustvarjali z njihovimi sovrstniki.

 Zbirati se bomo začeli ob 14.30 uri in nato ob 15.uri nadaljevali v župnijski cerkvi z

z molitvijo in igro dramskega igralca Gregorja Čušina.

 Zatem pa bomo lahko izbirali med zanimivimi predavanji:

– duhovnik mag. Branko Cestnik bo skupaj z zakoncema Sašo in Slavkom Štern spregovoril na temo: Stari starši in vnuki – zavezništvo brez meja ter o odhodu otrok od doma

– pogovor s p. Tomažem Mikušom in pričevalko Geno Pupis na temo: Izkušnja ločitve

– razmišljanje zakoncev Čušin za mlajše zakonske pare.

– med mlade prihajata Špela Rogelj (vrhunska smučarska skakalka) in Primož Jeralič (paraolimpijec – vrhunski ročni kolesar).

Predšolski otroci bodo v župnijskem vrtcu v spremstvu vzgojiteljic ustvarjali na delavnicah, šolski otroci bodo popoldan preživeli z animatorji, mlade pevke in pevci pa so vabljeni v otroški pevski zbor s pevsko delavnico.

To bo dan, ki bo naše družine povezal v poslanstvu ljubezni in življenja. Sklenili ga bomo s slovesnim bogoslužjem v župnijski cerkvi ob 18.uri ter druženjem na vrtu Župnijskega vrtca.

Vse bo dobro

3. velikonočna, 30.4.2017, Lk 24,13-35

Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« (Glejte človek) k »Ecce Deus!« (Glejte Bog). Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane.

Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga v Jezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran.

Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane.

Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci…

Vstali Kristus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja).

Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža vero. Posmehujmo se Satanu, saj je bilo vstajenje njegov poraz.

P. Viljem Lovše, DJ

Pohodni izlet na JOŠT nad Kranjem (845m)

Skupnost Srce

vabi v nedeljo 30. aprila na

 

pohodni izlet na  JOŠT nad Kranjem (845m).

Jošt je hrib, ki se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Z vrha, na katerem stoji cerkev sv. Jošta, ter ob njem Dom na Joštu, se nam odpre lep razgled  po delu Gorenjske in Kamniško Savinjskih Alp

Pot je lahka in označena in traja 45 minut.

Malica je iz popotne torbe, na vrhu je tudi dom (če kdo želi kaj več)

Zberemo se ob 8.00 uri pred duhovnim središčem sv. Jožefa v Ljubljani, drugo zbirališče je ob 9.00 uri pri vasi Javornik (komur je bliže, vendar naj namero SPOROČI)

Z nami bo duhovni voditelj p. Tomaž Mikuš – tako bomo obhajali tudi sveto MAŠO.

Predviden povratek v Ljubljano v popoldanskih urah.

Prijave so obvezne zaradi organizacije prevoza: Marija Cigoj na tel. 051/335 404 oz. e. naslov marija.cigoj@gmail.com

 

 

 

 

 

Prepoznati ga v ranah sveta

2. velikonočna, 23.4.2017, Jn 20,19-31

 

Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?

Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.

Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.

Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!

Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.

Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.

Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.

Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!

Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to prikazanje lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim!

P. Viljem Lovše, DJ

(povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana bo v  ponedeljek  24. 4. 2017 ob 16.45 h v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja ob izkušnji, otroci in ločitev. Otroci lahko in tudi v resnici ozdravijo od travme ločitve. Pogosto se napačno razmišlja, da bo otrok, ki nima obeh staršev, odraščal zelo disfunkcionalno. Če je tisti od staršev, ki skrbi za otroke, čustveno zdrav, duhovno trden in v življenju hodi v Božji bližini, otroci lahko odrastejo v čudovite in trdne odrasle.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Po srečanju bo sv. maša ob 19 h v Marijini kapeli.

Že vnaprej povabljeni tudi na predavanje  “Otroci v luči razveze” , ki bo isti dan ob 19.45 v Marijini kapeli. Predavala bo ga. Gena Pupis