Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Srečanje skupine Srce ob srcu

Srečanje skupine Srce ob srcu bo 19. junija 2017 ob 16. 45 h v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo. Osebno izkušnjo si bomo podelili ob temi “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)


​Kdo smo? Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in se ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je s svojo krvjo pokazal in povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi. Ustvarjen/a sem za večnost. Lahko zavržem to dostojanstvo, toda še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (Prilika o Izgubljenem sinu). K zavedanju tega in k zajemanju iz tega smo si pomagali celo leto v naši skupini s podeljevanjem svoje lastne izkušnje veselja in trpljenja, iskanja in najdevanja, hrepenenja in razočaranja. Pomagali smo si sprejemati, da smo od Boga brezpogojno ljubljeni vsak hip in vedno. Živeti iz tega je naše temeljno poslanstvo, ki nam ga daje Bog s tem, da nas ustvarja in ljubi. Deležni smo ga vsak hip. Drug ob drugem se tega lažje zavedamo in zajemamo iz skupne moči, ki je Njegova brezpogojna zvestoba.

Povabljeni tudi novi člani, vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v cerkvi ob 19h

in

potem še na predavanje v Marijino kapelo:

Predavanje “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)

»Hvala Bogu, Gospod daje možnost, da naredimo nov korak in smer v življenju. On je izvir in vir moči. To se lepo sliši.  Biti v usmiljenih dlaneh in na varnem je romantično lepo, a je pa potrebna pot  do varnosti in veselja. Kako ? Skupaj bomo iskali in se veselili. Bog daje vse, kar nikjer ne moremo prejeti.«

Predavatelj: P. Benedikt Lavrih

Kdaj: v ponedeljek 19. junija ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Čudovita majska nedelja

Čudovita majska nedelja. Odločim se, da prvič grem s skupino razvezani na pohod iz enega razloga, ker je v bližini doma.

Po več kot desetih letih od razveze si dovolim, da pustim odrasla otroka sama in grem.

Zbrali smo se v Škrbini na Krasu pri sveti maši. Moški, ženske različnih starosti, a z eno skupno, veliko bolečino – razvezo. Razveza nam je spremenila življenje, zaobljube pred oltarjem nismo mogli uresničiti, bilo nam je hudo v razmerju, prehudo za otroke in njihova mlada življenja.

Od cerkvice v Lipi smo se po stezi vzpenjali po pobočju Trstelja do Stjenkove koče. Potka se vije v hladni senci pod krošnjami dreves, med cvetočimi majskimi cveticami in čudovitimi travami. Vonjave pomladi in enakomerna hoja mi priženejo razmišljanje o mojem načinu življenja. Delo, dom, skrbi. Mar je to življenje? Zakaj si pogosteje ne privoščim uživati v božjem stvarstvu? Zakaj vedno hitim in ne vidim Sonca, ne občutim miru, ne hodim bosa po travi, ne poslušam vetra, se ne pomenkujem dobrimi ljudmi?

Od koče do vrha Trstelja se dospe zelo hitro. Skoraj prehitro smo na vrhu. Čaka nas čudovit razgled  na Vipavsko dolino, na Tržaški zaliv, Kras. Kako lepa je Slovenija.

Malo smo se odpočili, se okrepčalim in  tkali vezi z neznanimi ljudmi iz skupine. Gospod Silvan, vodja izleta, domačin, nas je zatem  vodil do kraške jame Jerihovca, dolge 200m. Vojaško vzdušje nam je pričaral s črtico Ivana Cankarja »Gospod stotnik«. Jama je malo znana, neoznačena, celo domačinom, a zelo pomembna točka med 1. Svetovno vojno, ker je služila kot bolnišnica za ranjene vojake iz Soške fronte. Po kamnitih stopnica smo se spustili v jamo, svetilke so bili kar naši mobilni telefoni. Neverjeten zgodovinski dragulj. Še vedno so lepo vidne poravnane površine, kjer so bili nameščeni pogradi, na koncu pa korita za umivanje. Predstavljam si trpljenje, bolečine mladih in ranjenih mož, ki niso imeli mirne mladosti, niti dovolj hrane, ne zavetja hiše.

Druženje smo nadaljevali na posestvu g. Silvana, ki ga imenuje Kamp sv. Valentina. S skupnimi močmi smo pripravili mizo, spekli nekaj mesa in uživali v kraški pokrajini, sveže nabranih češnjah  in gostoljubju gospoda Silvana.

Hvala za vse lepo.

Kamen Bončina

GALERIJA SLIK:

Sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samouničevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

P. Viljem Lovše, DJ

Predavanje “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)

»Hvala Bogu, Gospod daje možnost, da naredimo nov korak in smer v življenju. On je izvir in vir moči. To se lepo sliši.  Biti v usmiljenih dlaneh in na varnem je romantično lepo, a je pa potrebna pot  do varnosti in veselja. Kako ? Skupaj bomo iskali in se veselili. Bog daje vse, kar nikjer ne moremo prejeti.«

Predavatelj: P. Benedikt Lavrih

Kdaj: v ponedeljek 19. junija ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrajati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komur jih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

P. Viljem Lovše

Molitev je srečanje, ne nastop

7. velikonočna, 28.5.2017, Jn 17,1-11

Včasih si po telefonu vedno lahko prišel v stik z živim človekom, ko pa danes nekam pokličeš, pa se najprej oglasi avtomatski odzivnik. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi se Bog odločil in inštaliral avtomatski odzivnik. Predstavljajte si, da molite in v odgovor slišite naslednje:

Hvala, da ste poklicali v nebesa. Prosim izberite eno od naslednjih možnosti:

Če imate prošnjo, pritisnite 1.

Če se želite zahvaliti, pritisnite 2.

Če se hočete pritožiti, pritisnite 3.

Za vse ostale osebne zadeve, pritsnite 4.

Za informacije o pokojnih družinskih članih in prijeteljih, pritisnite 5.

Za rezervacijo, pritisnite 6.

Ob prazničnih dneh so nebesa zaprta za Jude, kristjane in muslimane. Prosim, molite znova v ponedeljek zjutraj bo 8.30. Če v času, ko ne delamo, potrebujete nujno pomoč, pokličite svojega lokalnega rabija, duhovnika ali imana.

Medtem ko bi čakali in držali slušalko pa bi poslušali posnetke psalmov kralja Davida, Marijino petje Magnifikata skupaj s cimbali. Vsakih dvajset sekund bi avtomat prekinil in vam ponovil: »Oprostite, nebesa so trenutno zasedena, ker pomagajo drugim grešnikom. Vaša molitev nam je pomembna in bomo nanjo odgovorili po vrstnem redu. Zato ostanite povezani.«

Po petnajstih minutah bi glas rekel: »Naši računalniki kažejo, da ste danes že trikrat molili. Prosimo, odložite slušalko in znova poskusite poklicati jutri.«

Apostolska dela poročajo, da so se v prvi cerkvi nenehno posvečali molitvi. V Janezovem evangeliju Jezus moli zase in za vse, ki bodo hodili za Njim.

Molitev pa je srečanje. Med njo nam ni treba ničesar početi. Bog ne potrebuje našega nastopa. Po zgledu Jezusa in prve cerkve je dovolj, da smo Bogu na razpolago in okušamo njegovo ljubečo navzočnost. Pri tem si lahko pomagamo na kakršen koli način, ki nam pomaga, da se približamo Stvarniku, ki nas ljubi, drži in rešuje. Nekaj kar v molitvi pomaga tebi, morda meni ne bo. Boga srečamo lahko na najrazličnejše načine. Cerkveno izročilo nam to jasno potrjuje: raznolikost svetniške molitve. Najboljše pravilo je: »če ti pomaga, uporabi, če ne, pa ne!«

Eden od sijajnih velikonočnih darov je tudi lahkotnost s katero naj bi molili. Naš Bog nam ne more bolj pokazati kako resnična in močna je do nas njegova ljubezen, kakor po življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Po njem smo postali člani Božje družine. Naša molitev je zato lahko kakor pogovor pri obedu, izmenjava dnevnih izkušenj in obveščanje o prihodnjih dneh. Gre za srečanje, ne za nastop. Večina tistih, ki jim(nam) je molitev težka menimo, da je molitev nastop, ki bo spremenil Boga. Naredimo predstavo in mislimo, da bo Bogu všeč. Podobno kot da bi pritisnili pravi gumb na avtomatskem odzivniku.

P. Viljem Lovše

Predavanje „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

Vprašanje spolnosti v krščanstvu je vedno vezano na pojem čistosti. Čistost pa v jedru pomeni živeti ljubeče in spoštljivo življenje, do vseh ljudi, znotraj kateregakoli stanu smo se znašli. Bodisi, da živimo kot poročeni ali samski, ločeni ali zapriseženi celibaterji. Vedno jo je potrebno poznati, razumeti in tudi v polni meri živeti. Čistost torej ni vezana izključno na spolni akt, temveč na življenjsko držo, ki jo pred Bogom izkazujemo bližnjemu in sebi. Popolnoma nekaj drugega je spolnost izražena znotraj zakonske zveze, od spolnega odnosa, ki se zgodi ali dogaja zunaj nje. V ponedeljkovem predavanju se bo p. Damjan Ristić SJ, ukvarjal z razumevanjem vprašanj čistosti, vzdržnosti in hkrati kreativnosti, znotraj različnih kontekstov krščanskega življenja.

Predavatelj: P. Damjan Ristić, DJ

Kdaj: v ponedeljek 29. maja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

V ponedeljek  19. maja 2017  ob 16. 45 h se bo zopet srečala skupina Srce ob srcu_Ljubljana. Ob ljubečem poslušanju si bomo podelili osebno izkušnjo ob temi: „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5) Dotaknili se bomo področja samskosti, spolnosti, prijateljstva in potrebe biti del skupnosti  ter  ozavestili tudi hrepenenje po novi, partnerski vezi.

Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.   (Prerojenje, Srečko Kosovel)

(Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Povabljeni tudi novi člani, vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v cerkvi ob 19h

in

potem še na predavanje:

Predavanje „Glej, vse delam novo!“ (Raz 21,5)

Vprašanje spolnosti v krščanstvu je vedno vezano na pojem čistosti. Čistost pa v jedru pomeni živeti ljubeče in spoštljivo življenje, do vseh ljudi, znotraj kateregakoli stanu smo se znašli. Bodisi, da živimo kot poročeni ali samski, ločeni ali zapriseženi celibaterji. Vedno je potrebno poznati, razumeti in tudi v polni meri živeti Čistost torej ni vezana izključno na spolni akt, temveč na življenjsko držo, ki jo pred Bogom izkazujemo bližnjemu in sebi. Popolnoma nekaj drugega je spolnost izražena znotraj zakonske zveze, od spolnega odnosa, ki se zgodi ali dogaja zunaj nje. V ponedeljkovem predavanju se bo p. Damjan Ristić SJ, ukvarjal z razumevanjem vprašanj čistosti, vzdržnosti in hkrati kreativnosti, znotraj različnih kontekstov krščanskega življenja.

Predavatelj: P. Damjan Ristić, DJ

Kdaj: v ponedeljek 29. maja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

 

Pohod SRCA s Silvanom po Krasu

 

–          v nedeljo 28. maja 2017

–          Iz  Ljubljane, izpred duhovnega središča/cerkve sv. Jožefa oz. iz parkirišča za cerkvijo, krenemo ob 7.30 uri.

–          Pot iz Ljubljane: Ljubljana – izvoz iz avtoceste za Sežano  (Italija)- Dutovlje – Komen  in v Komnu desno za Škrbino, kjer bo maša ob 9.30 uri!

–          V vsakem primeru pa je naše zborno mesto ob 11.00 uri v LIPI na Krasu (naprej od Škrbine, slaba 2 km) pri cerkvi, ki stoji sredi vasi.

–          Od tam se bomo odpravili proti vrhu Trstelj, najvišje “gore “na Krasu. Hoje do vrha je približno eno slabo uro. Na vrhu je Stenkova koča, ki ima dobro ponudbo jote in ostalih jedi in napitkov, oz.  je malica iz popotne torbe. Z vrha je razgled po širni Sloveniji in tja do Adrianskega morja in izliva Soče vanj. Z vrha je možno obiskati še nekaj manjših vrhov (Fajti hrib …)

–          Povratek je po isti poti. Nato se odpeljemo do Svetega, kjer si ogledamo  avstrijsko kaverno iz 1. svetovne vojne, do katere je vodila ozkotirna železnica in je ta jama služila kot skladišče. Če bo čas, si bomo ogledali še vhod 100 m globoke jame.

–          Pot  in izlet končamo z druženjem v kampu svValentina blizu Preserij pri Komnu

–          Predviden povratek v Ljubljano je ob 17.00 uri in prihod v Ljubljano v poznih popoldanskih urah.

–          Prijave so obvezne (sporočite prosim, ali imate prevoz in koliko sopotnikov še lahko sprejmete v avto) – do petka, 26.5., zaradi organizacije prevoza: na Marija Cigoj, tel. 051/335 404 oz. e-naslov marija.cigoj@gmail.com

Na snidenje!

Silvan, Marija