Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Karmen Kristan

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek

Sejem PODARIM-DOBIM

V želji, da okrepimo medsebojno pomoč in podporo med člani skupnosti Srce za več veselja, bomo letos prvič organizirali sejem Podarim-Dobim.

Ob začetku adventa smo še toliko bolj povabljeni k darežljivosti, saj le to kar podariš ohraniš za vedno. Vse kar storimo v Ljubezni ima že svoje mesto v Božjem spominu. Tudi na ta način pripravljamo prostor Gospodu v svojem srcu.

Kdaj: 27. novembra od 17h – 19h

Kje: Ksaverijeva dvorana pri sv. Jožefu na Poljanah,

Sejem bo priložnost za druženje in izmenjavo ali dar drugemu iz našega premoženja.

V  ponedeljek od 15 – 17 h zbiramo darove v Ksaverijevi dvorani:

  • oblačila in čevlje za odrasle in otroke
  • gospodinjske aparate
  • dekorativne predmete
  • knjige
  • manjše kose pohištva
  • hrano
  • rože – lončnice
  • posteljnino, brisače idr. gospodinjski tekstil
  • izdelke za nego telesa
  • čistila
  •  in še kaj po vaši presoji

Prav tako lahko darove pripeljete k sv. Jožefu v nedeljo ob zbiranju za  izlet na Sv. Katarino ali v ponedeljek do 15. ure in jih izročite p. Tomažu (Tel.: 064 178014).

Želeno je, da darove, če je možno,  primerno zapakirate, aranžirate, zložite ipd. v spoštovanju do tistega, ki bo dar sprejel.

Da bo naše druženje bolj veselo vsi povabljeni, da prinesete kaj za pod zob in za na jezik.

Kdor nima nič primernega za dar lahko to nadomesti s prostovoljnim prispevkom v škatlico
za razne stroške skupnosti Srce.

V primeru, da je kdo v hudi finančni stiski, naj samo prejme kar materialnega potrebuje in podari svojo molitev za vse trpeče razvezanebrate in sestre v Kristusu.

Kar bo ostalo bomo podarili Centru ponovne uporabe.

Sejem bomo zaključili s sveto mašo ob 19 h v Marijini kapeli ter potem nadaljevali, kdor lahko, s pričevanjskim večerom, ki ga bodo pripravili razvezani možakarji naše skupnosti Srce pod naslovom “Ločen sem, kaj pa zdaj?”

Dodatne informacije:

Parkirate lahko brezplačno na velikem parkirišču za cerkvijo. Od tam je tudi vhod v Ksaverijevo dvorano, ki bo označen.

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju „NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Gradivo bo vsebovalo:

  • Kratko pisno gradivo za vsakdanje premišljevanje ali molitev (prvo že 26.11. 2017).
  • Navodila za potek in metodo dela.
  • Vsak teden bo posneta video spodbuda.
  • Predlogi za različne načine molitve  v navezavi na evangelij tedna.
Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.:  041 632626

Nova skupina Srce ob srcu-Radlje

V Radljah ob Dravi na Koroškem se ustanavlja Skupina razvezanih Srce ob srcu-Radlje, na podlagi izkušenj takih skupin drugje.

Skupine Srce ob srcu za samopomoč in oporo ob ločitvi nudijo možnost podelitve svoje stiske z ignacijansko, duhovno  metodo in s tem pot k okrevanju od travme ločitve.  V te skupine se je lansko leto  vključilo že več kot 70 ljudi.

Vsak član prejema gradivo ob katerem premišljuje in moli ter si ob tem oblikuje svoje izhodišče za podelitev osebne izkušnje. Ker nas druži podobna izkušnja ločitve je zaupanje hitro pridobljeno in empatija lažje dosežena. Drug z drugim v malih skupinah pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ ločitve.

Skupine so odprte za vse z izkušnjo ločitve, tudi če dolgoletna partnerska veza ni bila zakonska ali če so sedaj v novi vezi. Dobrodošli so vsi, ki so še v postopkih ločevanja, v prvih letih samskega življenja, pa tudi, če je od razveze minilo že precej let. Ne glede na to, koliko časa je že minilo, bolečina, ki je bila potlačena, ne zastara in stiska ne mine. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju. Naše dostojanstvo in naša prava identiteta je v tem, da nas Bog vedno spoštuje, sprejema in nam je naklonjen, njegov Duh deluje tudi v naši slabotnosti.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze in po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini se prejema po e-pošti in natisnjeno na srečanju.

Skupino bo spremljal p. dr. Viljem Lovše, DJ.  viljem.lovse@rkc.si
Tel.: 041 632 626

Datumi srečanj so vsak drugi ponedeljek v mesecu (razen ene izjeme) v župnišču v Radljah  (Mariborska cesta 9, 2360 Radlje ob Dravi) po večerni maši ob 18h:

  • 13.11.2017;
  • 11.12.2017;
  • 8.1.2018;
  • 12.2.2018;
  • 12.3.2018;
  • 16.4.2018;
  • 14.5.2018;
  • 11.6.2018.

1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/