Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: Andrej Beden

Izlet oziroma romanje na Sv. Višarje

višarjeUdeležili smo se Romanja treh dežel na Sv. Višarje. Lepo je bilo, ker smo tam videli g. škofa Urana in slišali njegovo doneče petje, zelo domače je zvenelo tam gori med tolikimi drugimi jeziki in narodnostmi.  Ja, posebno vzdušje! Razmišljala sem, kako nas je Gospod lahko zbral toliko na tako deževen dan. Tudi to nam je podaril. Romanje je zaznamovalo tudi lepo druženje pred cerkvijo. Poplačan je bil trud, ki smo ga vložili, da smo prišli gor, nekateri celo peš v dežju. Marija je potem poskrbela za sonce – oblaki so se trgali, ko smo stopili iz cerkve, in nam osvetlilo popoldan, da smo dolgo lahko uživali skupaj, tudi srčki. Ko smo odhajali, smo imeli v duši polno veselja in sonce nas je spremljalo tudi vso pot navzdol.

Če se zmenimo, se napotimo, uredimo in gremo. To se mi zdi tako lepo pri naši skupini! In potem vedno ostane tudi časa dovolj, da si podelimo lepe trenutke, ti pa ostanejo za večno. Hvala Bogu, da imamo drug drugega in si znamo prisluhniti, da svoj čas dobro organiziramo in porabimo tudi drug za drugega. Če daruješ svoj čas drugemu, tudi sam veliko pridobiš. Prisluhneš drugemu, če mu moreš, mu pomagaš, svetuješ, lahko pa ob njem tudi uživaš in si mu preprosto za družbo. To je velikega pomena. Drug od drugega se tudi kaj naučimo, drug drugemu kaj podarimo, tudi kaj nematerialnega. In to je lahko zelo veliko bogastvo, veste!

Da bi še velikokrat lahko izkoristili družbo srčkov in se dejavno vključili vanjo – Bog, daj nam to možnost! Gospod lahko naredi velika dela, če smo mu na razpolago. Vsak sam zase sicer lahko gre na samoten kraj, kar prav tako potrebujemo, ampak druženje prinese neke nove vsebine, svežino in bogastvo, s čimer si skupaj polnimo dušo in duha. Skupaj se zdravimo in smo drug drugemu v oporo, svetlo točko, družbo. To je veliko in za to sem hvaležna Bogu in vsem srčkom.

Cvetka Pišek

romanje k Mariji na Svete Gore nad Bistrico in Bizeljsko

marija SGDragi srčki, družinski člani in prijatelji

Vabimo vas na romanje k Mariji na Svete Gore nad Bistrico in Bizeljsko

zberemo se v nedeljo 13. septembra 2015 pred Duhovnim središčem sv. Jožefa  na Poljanah v Ljubljani
od koder bo ob 6.30 uri odpeljal avtobus.

 

Kam:
Bizeljsko prvo službovanje blaženega Antona Martina Slomška
Ogled gradu Podsreda v Kozjanskem parku
Obhajanje sv. maše na Marijini romarski poti Svete gore na Bistrico
Kosilo v Bistrici ob Sotli
Vodeni ogled po samostanu Olimje z ogledom lekarne s čudovitimi freskami, zeliščnega vrta in prelepo baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja

Predviden povratek ob 19. uri v Ljubljano.

Cena:

  • Avtobusni prevoz 19 Є
  • Kosilo meni 11 Є

Zbiranje prijav do 7. septembra

Prijave sprejemata:

  • Marija Cigoj tel. 051/335 404 ali e pošta  marija.cigoj@gmail.com
  • Tomaž Rozman tel. 041/647 212 ali e pošta tomaz.rozman@kks-kamnik.si

Gospod nauči nas moliti

Molitev je pogovor z Bogom, je milost, a tudi umetnost, ki zahteva vajo, učenje. Po mnenju nekaterih piscev mnogi ljudje ostanejo v duhovni povprečnosti, ne zato, ker bi zatajila božja milost, pač pa zato, ker manjka red, disciplina in potrpežljivost. Prav slednjega se lahko naučimo ob pomoči treh dejavnikov: potrpežljivosti(sprejemanju, česar ne moremo spremeniti), vztrajnosti (kljub beganju misli nadaljujemo z molitvijo) ter upanjem (jutri bo bolje). Ob tem so nam lahko v pomoč različni zunanji dejavniki (izbira okolja), drža telesa, metode molitve, red in disciplina.

ZUNANJI DEJAVNIKI

Izbira okolja: Bližina narave večini ljudi pomaga moliti, vsakemu človeku pa je seveda ljubše kaj drugega: morsko obrežje s šumenjem valov, mirno tekoča reka, mir na vrhu gore… Tudi v Svetem pismu je večkrat omenjeno, da se je Jezus umaknil na goro, da bi tam molil. Torej izbira kraja vpliva na kakovost naše molitve.

Večino časa pa žal ni mogoče preživljati v naravi. Tedaj si lahko pomagamo z mislimi na kraj, ki nam je najljubši. Ignacij Lojolski priporoča, da rekonstruiramo kraj, kjer se je odigral prizor, ki ga želimo kontemplirati. Če nam dejansko uspe z mislimi preiti v domišlijski kraj, lahko naše srce postane središče miru, kamor se vedno lahko umaknemo, kadar potrebujemo mir ali se pripravljamo na molitev. Le malo je stvari, ki bi tako pomagale k molitvi kot tišina.

Zunanja tišina: Zunanji hrup nam odvrača pozornost od molitve, zato ga v največji možni meri izključimo. Če ne prenesemo zunanje tišine, ne zmoremo prenesti notranje tišine. To, kako prenašamo tišino, je dokaj dober pokazatelj naše duhovne in celo intelektualne in čustvene globine. Šele ob zunanji tišini se zavemo notranjega hrupa, ki ga moramo prav tako umiriti. Zlasti je to pomembno pri ljudeh, ki šele vstopajo v svet molitve.

Notranja tišina: Notranjo tišino večina ljudi težko doseže. Če za trenutek zapremo oči, se nam prikaže nešteto begajočih misli, ki ponazarjajo naš notranji hrup. Utišanje tega hrupa pa je predmet učenja in vztrajnosti, saj vsaj na začetku tišine ne dosežemo zlahka. Izak iz Niniv tako pravi: » Mnogi nenehno iščejo, vendar le tisti najdejo, ki ves čas ostanejo v tišini…Bolj kot vse stvari ljubite tišino: prinaša vam sadove, ki jih jezik ne more opisati…« Prav zato, ker je tišino težko doseči, večina piscev predlaga vaje za umirjanje.

Umiritev telesa: Pred začetkom molitve zavzamemo pravilno telesno držo, da bosta glava in hrbtenica vzravnani. Anthony de Mello priporoča zelo preprosto vajo, ki tudi sicer pri večini ljudi prinese občutek sprostitve: »Poskusite se zavedati posameznih delov telesa: dotika obleke na ramenih, dotikanja hrbta na naslonjalo stola, na katerem sedimo, občutka dotika dlani, stegen in zadnje plati, ki s svojo težo pritiskajo na stol, občutka stopal, ki se dotikajo čevljev, položaja sedenja. Ponovno: ramena….hrbet…dlani,…stegna, ….stopala,…sedeči položaj….«

Umska umiritev: Ignacio Lorranaga predlaga za umsko umiritev mirno in zbrano ponavljanje besede mir, ob čemer nam pomirjujoč občutek spokojnosti preplavi najprej možgane ter nato vse telo. Isto vajo nato ponovimo s ponavljanjem besede nič, da zaznamo občutek praznine – niča. Nato poizkusimo izklopiti misli in se osredotočimo npr. na bitje srca, ne da bi ob tem mislili na karkoli. Ta vaja nam pomaga pri koncentraciji

Dihanje: Dihanje, ki najbolj umirja, je trebušno dihanje. Kadar se napolnijo pljuča, se napne tudi trebuh in ko se izpraznijo pljuča, istočasno splahni tudi trebuh. Vdihujemo počasi skozi nos, izdihujemo skozi priprta usta in nos. Skratka: dihamo mirno, počasi in globoko.

NAČINI PREPROSTE MOLITVE

Poleg zunanjih dejavnikov je pomembna tudi izbira molitve. Za začetnike ali v dneh, ko se nam nekako ne uspe zbrati, pisci priporočajo predvsem sledeče načine molitve:

Ponavljanje molitve: Jezus nas uči, naj v molitvi ne začenjamo pri sebi, ampak pri Očetu; ne z našimi potrebami in interesi, ampak z njegovim kraljestvom: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33)

Tu je eden od razlogov, zakaj naša molitev odpove: preveč je osredotočena nase, na človeka. Najprej se moramo osredotočiti na Boga, šele nato prosimo zase: za vsakdanji kruh, duhovno moč in odpuščanje greha.

Včasih se nam ne uspe osredotočiti na molitev. Tedaj nam pomaga molitev desetk rožnega venca. Pater Calveras pravi takole: »Zmoli desetko k Mariji, naj ti izprosi milost molitve, milost, da premagaš raztresenost. In če si še vedno raztresen, zmoli še eno desetko in tako naprej…«

Molitveno branje: Vzamemo zapisano molitev, npr. psalm ali katerokoli drugo molitev ter jo začnemo zelo počasi brati. Med branjem skušamo vsebino narediti »živo«. Prebrano skušamo sprejeti vase, dokler prebrane misli ne postanejo naše. Če naletimo na misel, ki nam veliko pove, se pri njej ustavimo ter jo ponavljamo, dokler njena vsebina ne preplavi naše duše. Če se to ne zgodi, nadaljujemo z zelo počasnim branjem, da v globini srca sprejmemo pomen prebranega.

Ta preprosti način molitve nam posebej pomaga pri prvih korakih molitve ter v dneh, ko imamo večje težave z zbranostjo.

Pogovor z Bogom: Vsak medsebojen odnos je takšen, kakršna je komunikacija v njem. Tudi molitev je pogovor ali komunikacija z Bogom. V molitvi se postopno bolj in bolj odpiramo Bogu. Z Bogom ne govorimo zato, da bi ga s čim seznanili, temveč zato, da bi pred njim postali pristni. Govoriti z Bogom pomeni, da mu opisujemo, kakšni smo v resnici.

Bog pa nam govori s petimi različnimi »sprejemnimi antenami«. Z umom (Boga prosimo, naj usmerja naše misli), z voljo (prav v volji včasih doživljamo moč, ki ni naša), domišlijo (že prej omenjena sposobnost oživitve prizorov, okolja), s čustvi (božje delovanje v nas prinaša mir) in spomini (Bog nas lahko spomni na svojo dobroto iz preteklosti).

 

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

Uporabljena literatura:

  • De Mello, Anthony: Božji dotik, Sadhana
  • Powell, John: Z očmi vere
  • Larranaga, Ignacio: Srečanje (Molitveni priročnik)

Duhovno in pastoralno spremljanje razvezanih v Cerkvi

»Cerkev naj bi bila po drugem vatikanskem koncilu znamenje človeškega dostojanstva in svobodno sklenjene zvestobe krščanskega zakona (LG 8).«

Na pravnem in teološkem področju se je vprašanje ločenih do danes kar veliko študiralo. Nekaj korakov je storjenih. V Cerkvi so se odgovorni pravniki in teologi najprej ukvarjali z zunanjimi disciplinskimi vprašanji, šele kasneje so se posvetili notranjemu področju, temu kar se dogaja med njim, sočlovekom in Bogom. Veliko je bilo že storjenega, še več pa je potrebno še postoriti.

Kaj pa na pastoralno duhovnem področju?

Kaj lahko glede ločenih stori župnik v službi svojih vernikov? Ali naj bi zanj obstajala posebna literatura o tej temi, da se bo na ljudi lahko obrnil tudi kot specialist za notranje življenje in ne zgolj kot funkcionar za zunanjo disciplino?

Nekaj vnaprejšnjih opažanj glede na delo z ločenimi, od katerih mnogi ne dobijo ničnosti zakona:

  1. Med kanonično teološkimi študijami in pastoralnim uresničevanjem ugotovljenega na tem področju zeva ogromen prepad. Strokovni raziskovalci (teologi, moralisti, kanonisti) storijo veliko dobrega  na  teoretičnem  področju.  Njihovi  izsledki  pa  so  včasih  lahko  brez potrebnega pastoralnega znanja zelo škodljivi. Specialisti ne pokažejo kako bi duhovniki v občestvih njihove izsledke lahko tudi pastoralno in strateško uporabili.
  2. Med katoliškimi verniki, in delno tudi med duhovniki, je poznavanje katoliškega izročila o teh vprašanjih pomanjkljivo. Zaradi zaposlenosti in obilice dela so duhovniki težko pozorni na posebne poteze in genij katoliškega izročila in prizadevanj na tem področju. Nasvet, človeku v stiski, ki ne upošteva bogatega izročila cerkve, pa lahko včasih tudi vero zaduši ali oslabi versko življenje.
  3. Vest in osebna identifikacija s Kristusom sta dve stalnici našega krščanskega soočanja s temi vprašanji.  V  praksi  ta  dva  vidika  velikokrat  nasprotujeta  občestveni  razsežnosti Cerkve, ki je Kristusovo telo. Občestvena pomoč in podpora Cerkve kot Kristusovega telesa, v težki situaciji ločevanja, zelo vpliva na moč in prizadevanje katoliških vernikov, da živijo iz svoje vere. Velikokrat nič ne pomaga, če osebi svetujemo, naj se ravna po svoji vesti  ter  se identificira s  Kristusom, če  pa  pri  tem procesu  odpove  mreža  struktur  in odnosov, ki naj bi takšnemu prizadevanju dajala oporo in trdnost. Le malo katolikov starih čez trideset let je sposobnih iti proti temu kako njihov zakon vrednoti in gleda celotna skupnost.
  4. Krajevni duhovnik – župnik ali kaplan – je še vedno ključna osebnost pri graditvi in rasti občestva ter skrbi zanj. Njegova vloga zahteva vedno večjo občutljivost za vprašanja vesti, razumevanje zakonskih bolečin in ran, ter upoštevanje posebnih osebnih in psiholoških težav katoliških razporočenih. Danes se pričakuje, da bi duhovnik sebe videl kot duhovnega voditelja; kot nekoga, ki razločuje in preizkuša duhove; kot nekoga, ki zagotavlja ali vsaj pomaga, da je vsako ravnanje njegovih vernikov krščansko in katoliško ter predstavlja rast v Kristusu… čeprav dejanje ni v skladu s pričakovanji občestva, pravnikov in učiteljstva.

»Javno mnenje« je, da če duhovnik nima zadostnih sposobnosti, da zna ravnati tudi z »nepopolnim odgovorom« svojih vernikov, naj tega ne bi počel. Res je, da naj tisti duhovniki,  ki  sami  pri  svoji  službi  doživljajo  zmedo  in  bolečino,  ne  bi  svetovali  in pomagali ločenim na tej ravni.

Zdi se mi, da pri pastoralnem pristopu do ločenih nekateri duhovniki še vedno razmišljamo v slogu ex opere operato (prepričanje, da zakramenti delujejo že s tem, da so opravljeni – torej zgolj v moči Božje obljube), ne glede na stanje in držo tistega, ki jih je prejel.

Če pustimo ob strani teološke teme lahko rečemo, da je nagovarjanje ločenih naj se vrnejo k zakramentom (še posebej tistih, ki so se neveljavno znova poročili), ne da bi prej kot duhovniki vložili veliko časa, moči in pastoralne modrosti v osebno delo z njimi, kontraproduktivno in lahko pripelje ljudi do tega, da njihova vera ugasne.

Duhovnik naj bi ne pozabil, da se tisto, kar se na zunanjem področju imenuje odločitev po kanonskem pravu,  na  notranjem področju  imenuje  razločevanje.  To  je  pastoralno  zelo pomembno dejstvo. Pravni dogovori in zakoni nam ponujajo le hrano za misel. Kako pa to misel uresničimo in kako deluje v praksi je pa drugo vprašanje!

Viljem Lovše

(povzeto po John T. Finnegan, Spiritual direction for the Divorced and Remarried Catholic, v James J. Young C.S.P, Ministering to the Divorced Catholic, Paulist press, New York 1979, 122 137)

Razlogi za spravo

Otroci hočejo, da bi se ločena starša med seboj spravila. Vaš otrok lahko sanja, upa in dela vse, da bi se to zgodilo. Jerca, katere starša  sta  se  ločila,  je  rekla:  “Vedno  sem upala in molila, da bi moja starša spet prišla skupaj. To sem si želela bolj kakor kar koli drugega na svetu.” Zavedajte se, kako je to za vaše otroke pomembno. Pazite, da teh njihovih želja ne boste spregledali. Pokažite jim  spoštovanje.  Dovolite  jim,  da  to  svojo željo izrazijo. Pogovorite se o njihovih skrbeh.

V  vašem  primeru  je  sprava  lahko prijateljski odnos ali pa zakonska sprava. Kakor koli že, otrokova čustva in potrebe morate upoštevati. Veliko staršev je, ki so se zaradi otrok sposobni drug z drugim kulturno in mirno pogovarjati ter storiti, kar je najboljše za otroke.

Verjetno se zavedate, kako težko je to storiti ločenemu zakoncu. V dobro vaših otrok se   je   treba   popasti   z   vsem,   kar   vam preprečuje spravo ali vsaj prijateljski odnos z bivšim zakoncem. Z besedo in zgledom pokažite svojim otrokom, kako se je mogoče z bližnjim, ki te je prizadel, spraviti tudi takrat, ko so čustva proti spravi. Naučite jih tega, kar Bog pravi, da je prav storiti.

Užaljen brat je hujši kot utrjeno mesto, prepiri so kakor grajski zapah. Vsak želodec se siti s sadovi svojih ust, siti se s pridelkom svojih ustnic. Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kdor ga rad uporablja, bo jedel njegov sad. (Prg 18,19–21)

Dobri Bog, prosim, da se bova za bivšim zakoncem v dobro najinih otrok lahko spravila med   seboj.   Prosim   te,   delaj   v   najinem življenju tako, da bova to dosegla. Amen.

(povzeto po http://www.divorcecare.com)

Ali je mogoča dobra ločitev?

“Celotna procesna pravniška stroka … je postala tako zapletena, da smo pozabili na naše osnovno poslanstvo: da smo umirjevalci konfliktov … Zdaj pa včasih doživljamo boje na življenj in smrt … naš sistem je postal predrag, preveč boleč, preveč uničevalen, povsem neprimeren za civilizirane ljudi.” (Sodnik Warren Bzurger, 1984)

Ločitev ni dogodek. Ločitev je proces! Je proces prehoda iz obdobja, ko smo bili par, v obdobje, ko ostanemo sami, je potovanje po poti, ki nas pripelje iz dvojine v ednino. Cilj dobre ločitve bi moral biti v tem, da začnemo v dvoje, končano pa sami in se še vedno počutimo dobro, v sozvočju s samim seboj in svojimi potrebami.

To potovanje nas pelje skozi poučno in pogosto boleče spreminjanje naših čustev, našega statusa, našega materialnega stanja, naše duhovne notranjosti. Če je pospremljeno z dobro navigacijo, torej s pomočjo odvetnikov, svetovalcev in drugih strokovnjakov, se izognemo najbolj kočljivim položajem. Na koncu nas lahko pripelje celo do ključa za nove življenjske možnosti, ki jih prej nismo mogli zaznavati.

Če želimo varno pluti mimo čeri strahu in bolečin, ki nam jih prinaša ločitveni vihar, moramo izkoristiti znanje strokovnjakov, ki so usposobljeni za pomoč v procesu ločitve. Vodijo nas lahko tako, da bomo na koncu poti spoznali, da smo ohranili svoje samospoštovanje. In nazadnje bomo razumeli, da nam je uspelo nekaj posebnega, čemur pravimo tudi vzajemna ločitev.

Vzajemna ločitev je izraz, ki predstavlja sodelovanje obeh strani pri zaključevanju zakona. Je praksa, ki odvetnikom pomaga, da se izraz “za civilizirane ljudi” uresniči. So torej odvetniki, ki verjamejo, da se zakonsko oz. družinsko življenje zaključuje, vendar verjamejo tudi, da je mogoče s pogovorom doseči dogovor brez dolgotrajnega pravdanja. Usposobljeni so za reševanje konfliktov in za iskanje skupnih imenovalcev v pogosto popolnoma različnih pogledih na isto stvar. Ves čas zahtevajo medsebojno spoštovanje obeh strani, spoštljivo in civilizirano vedenje med pogovorom, pa tudi spoštovanje predlogov, ki jih postavi druga stran. Pri iskanju končnega cilja iščejo združljivo v razhajanjih, njihov namen je v iskanju vzajemnega dogovora.

Zamislimo si lahko ločitveni postopek, pri katerem namesto nasprotovanja najdemo sodelovanje, pri katerem namesto nagajanja najdemo predloge, ki omogočajo pogled naprej. In takšna vzajemnost omogoča bivšima partnerjema, da lažje naredita korak naprej!

Prednosti, ki jih prinaša vzajemna ločitev, so večstranske. Srečanja pri odvetniku so spoštljiva in osebna, ni pranja umazanega perila pred javnostjo. Stranki skupaj s svojima odvetnikoma sodelujeta pri oblikovanju predlogov, argumentirata svoje zahteve in prisluhneta drugi strani, zato poskušata doseči dogovor, ki ga prineseta na sodišče, da ga to samo še potrdi, brez dolgotrajnih pravd in prepirov. Takšno dogovarjanje pušča več prostora za ustvarjalno razmišljanje in iskanje uravnoteženih rešitev. Ni treba čakati na točno določene roke na sodišču, ni treba pripravljati neprijetnih zagovorov, ločitev je lahko hitrejša, tako pa so tudi stroški precej nižji.

Verjamemo, da bo družina tako kakor ob smrti enega od zakoncev tudi po ločitvi našla svojo novo obliko po naravni poti. Toda dejstva, da gre za razdirajoč proces, ne moremo prezreti, zato je pogosto treba poiskati dodatno strokovno pomoč. Odvetniki so priča problemov svojih strank na čustvenem in finančnem področju, čeprav nikoli niso bili strokovno usposobljeni, da bi na teh področjih lahko kakorkoli pomagali. Zato je pogosto treba poiskati še psihoterapevte in finančne svetovalce. Predstavljajte si družino, kjer si bodoča bivša zakonca raje omislita pomoč strokovnjakov, s katerimi poskušata rešiti problem, namesto da se obtožujeta v javnosti in si delata sramoto. Zato vzajemna ločitev ni le stvar posameznikov, ki se ločujeta, ampak je krog razširjen na usposobljene odvetnike, terapevte, finančne svetovalce in druge strokovnjake, ki verjamejo, da je ta družina končana, vendar želijo pomagati, da se na pogorišču preteklosti izoblikuje zdravo jedro za preživetje v prihodnosti.

Kot izkušen strokovnjak za ločitev predlagam, da vsaka ločitvena stranka poišče izvrstno terapevtsko pomoč.

Ugotovil sem, da je za obe strani zelo dobro, če se prej srečata s svetovalcem za ločitve, ki je navadno psihoterapevt in jima razloži pomen pogovora, tehnike reševanja konfliktov, ju seznani z možnostmi skupnega starševstva in normalizira konec zakona. Pogosto to pomaga k večjemu sodelovanju v ločitvenem postopku, tako da družine kljub travmatičnemu dogodku obdržijo svojo trdnost in ostanejo zdrave.

S svetovalci lahko obe strani prideta do uravnoteženega in obojestransko sprejemljivega dogovora glede otrok, njihovega skrbništva in višine preživnine.

Morda se zdi, da s tem, ko vključimo v ločitev toliko strokovnjakov, celotnemu postopku samo povečamo stroške! Pa vendar se pokaže, da se tako izognemo dolgotrajnemu pravdanju, tako da dejansko prihranimo čas in denar. In ne nazadnje, ločitev poteka manj travmatično za oba bivša zakonca in za morebitne otroke. Na koncu lahko jasno spoznamo: za manj dobimo več!

Če želi bivši par ohraniti notranjo blaginjo in naprej sodelovati pri vzgoji otrok ter skrbeti za njihovo dobro počutje tako, kakor bo za otroke najboljše, je vzajemna ločitev pravilna izbira.

Mahatma Gandhi je v knjigi “The Story of My Experiments with the Truth” zapisal: “Moje veselje je bilo brezmejno. Naučil sem se praktične strani prava. Naučil sem se iskati boljšo stran človekove narave … naučil sem se, da kot odvetnik lahko ponovno združim stranki, ki sta vlekli vsaka na svojo stran. Lekcija, ki sem se jo naučil, se je neizbrisno vtisnila vame, tako da sem poskušal sklepati zasebne kompromise celo v najtežjih primerih. Pri tem nisem ničesar izgubil – niti denarja niti lastne duše.”

Sodelovanje pri ločitvi (Ronald Supancic)

Pripravil: Vili Granda

Original na spletni strani: http://www.divorcemag.com/articles/Collaborative_Law/collabrative_divorce.html