Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Izlet na Primorsko

V soboto, 13. 1. 2018, smo se člani skupnosti Srce odpravili na Primorsko, vse do morja. Prišli smo iz različnih smeri: glavnina se je zbrala pri sv. Jožefu, od koder so krenili na pot; Primorci in Ajdovci so prišli iz svoje smeri in tudi iz Kranja smo odpotovale direktno. Vse poti so nas tokrat vodile na Markovec pri Kopru.

Ko smo se z avtom vzpenjali po Semedeli in prispeli na parkirišče pred cerkvijo ter se zazrli v modro morje, smo takoj drugače zadihali. Tokrat smo ob prihodu zaradi burje hitro iskali zavetje v cerkvi, saj je za nas »celince« pošteno pihalo.

Uradno smo srečanje začeli s sveto mašo, v prelepi cerkvi sv. Marka, ki jo krasi mozaik p. Marka Ivana Rupnika. P. Tomaž nam je pred začetkom maše razložil mozaik, posamezne prizore in želim si, da bomo lahko vsi zaživeli kot Božji dediči, kot poje pesem Maranatha. Naše maše so vedno nekaj posebnega, saj Sv. Duh deluje. Skupaj postanemo eno občestvo, ena družina.

Po maši sta nas naša gostitelja, Primorca in tudi Srčka, Anica in Nevijo, pogostila, kot znajo to storiti Primorci. Zelo so prijale vse dobrote. Nevijo nam je pred odhodom dal vsa navodila za pot, saj sam zaradi zdravja tokrat ni hodil z nami. Vodila nas je Anica in naša kolona je bila precej dolga, okoli štirideset ljudi, nekateri hitri, drugi počasni, kot smo tudi ljudje sicer.

Pot nas je vodila ob obalni cesti do Izole, po kateri smo se nekdaj vozili proti morju, sedaj pa je zaprta za promet in je namenjena pešcem in kolesarjem. Največ smo hodili v »dvoje« in se pogovarjali, izmenjavali mnenja, izkušnje, delili bolečine, opazovali pokrajino in si povedali tudi kaj zabavnega. Burja je še naprej pihala in odnašala naše skrbi, stiske, nas prevetrila. Ko smo v Izoli prišli do morje, se je burja umirila. Zame ima morje poseben čar in bivanje na morju vedno razumem kot neki privilegij. Ob prihodu na izolsko plažo sem začutila brezmejnost, širino, odprtost in mir. Kmalu smo vsi iskali prostor, kjer bomo pomalicali, popili kavo in se spet družili, saj smo zato tudi prišli.    

V Izoli nas je pričakal tudi Nevijo in nam je dal nova navodila. Pot smo nadaljevali po obali, se vzpeli na hrib, od koder smo bili očarani nad razgledom, ki se je ponujal našim očem. Hoja je pomenila spet pogovor, druženje in smeh. Ko smo se vzpenjali po hribu in je še vedno pihalo, si lahko spregovoril o najbolj težkih stvareh in potočil solzo ali dve. Veter je vse to odnesel. Kakšen čudež in olajšanje!

Pohod smo nadaljevali po notranjosti in ta dan smo hodili do štirih popoldne. Pot je bila zanimiva, družba prav tako, a kaj, ko se pozimi prehitro zvečeri. Vendar smo Srčki pripravljeni na vse. Ustavili smo se v bližnjem bifeju, šoferje je Nevijo odpeljal po avtomobile in na Markovec smo se zadnji del poti pripeljali. Čeprav bi še lahko hodila, je bila vožnja nazaj dobrodošla. Anica in Nevijo sta imela za nas pripravljeno presenečenje. Zbrali smo se v župnišču, se posedli za mizo in čakala nas je prava primorska »košta« – bobiči in vse, kar sodi zraven.

A vsake poti in zgodbe je konec. V noči smo se razšli. Zahvalili smo se gostiteljema, se poslovili in odpravili proti domu. Sama sem bila na izletu prvič. Vedno grem rada na morje, a to morje, to druženje je bilo polno milosti, lepih doživetij, presenečenj in lepega konca.

Zahvala Anici in Neviju, da sta nas vse tako prijazno sprejela. Nista se ustrašila našega števila in sta nas na široko, kot zna to le morje in Bog seveda, pogostila. V tako družbo se človek želi vračati.

Nasvidenje tudi v letu 2019.

Jolanda

Vse fotografije: Tomaž R.