Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Duhovni vikend MOLITEV V ČASU STISKE, Repnje, od 15. do 17. decembra 2017 – ODMEVI

Vzemi, Gospod, in sprejmi

Na duhovne vaje smo prišli v deževni noči, po delavnem tednu, utrujeni. Ko smo srečali prijatelje, je bilo vse drugače. Sprejele so nas samostanske sestre, ki so tako mirne. Popisala so nas, nam povedale hišni red, razdelile ključe. Povečerjali smo. Joj, kako je bilo okusno. Razporedili smo se po sobah. Samostanska hiša, pri sestrah v Repnjah, je res lepa, urejena, okusno opremljena. Sobe imajo na vratih na leseni deščici vžgano rožo, najina je imela svišč, ki mu pogovorno rečemo encijan.

V   delovni sobi nas je na stolu čakal izrek iz Svetega pisma, ki je bil namenjen posamezniku. Moj je zahteven; Jezus je rekel: Božji Duh me navdihuje, Bog mi je dal mesijsko poslanstvo: da razveselim reveže z dobro novico, da zapornikom najavim izpustitev in sporočim slepim, da bodo spregledali. Poslan sem, da rešim zatirane in razglasim, da je napočil čas Božje osvoboditve. (O moj Bog, zakaj ravno jaz).

V soboto smo razmišljali o moji podobi Boga, kot sem ga doživljal kot otrok in kako so mi ljudje in dogodki v mojem življenju izkrivljali podobo Boga. Primer: če sem kot otrok iskreno prosil nekoga za pomoč, pa je nisem dobil, ali pa sem bil še zasramovan ob tem, sem bil jezen na Boga in sem si ustvaril sliko, da Boga ni ali pa je pozabil name, to sliko o Bogu sem nosil v sebi. Razmišljanja smo si podelili v skupini, kot že poznamo z mesečnih ali tedenskih srečanj.

Popoldne smo sami v tišini meditirali, premišljevali- v mislih podoživljali molitev v hudi stiski z Jezusom na vrtu Getsemani (Mt 26,36-46). Začel se je žalostiti in trepetati… Poznam to izkušnjo? Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti… Moj Oče, če ta kelih ne more mimo mene, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.

Priložnost je bila za sveto spoved ali za pogovor z duhovnikom. Na voljo sta bila pater Tomaž in Damjan. Hvala Bog za dar svete spovedi. Razvezani se srečujemo z očitkom, ali sploh lahko pristopimo k spovedi. Kot da je ločitev ali razveza že sama po sebi greh, ki se ga ne moreš pokesati.

Po večerji je pater Tomaž govoril o doživljanju Božje prisotnosti. Velika milost je, da doživimo božjo prisotnost v svoji notranjosti, kadar je ne doživimo, ne pomeni, da Boga ni. Pogosto je boleča izkušnja razveze lahko zelo dragocena in nas v globini preoblikuje, čeprav je to očitno šele, ko se ozremo nazaj na prehojeno pot. Bog nas ohranja v odnosu tudi, ko mi tega nismo sposobni. Pomaga pisanje dnevnika. Nekaterim pomaga moliti s psalmi, s katerimi lahko izrazimo svojo tolažbo, pa tudi zaupanje in upanje. Mene fascinira spoznanje, da sta tudi Jezus in njegova Mati Marija poznala psalme. Kako smo si blizu?

Nedeljska meditacija: Svojo voljo in svoje življenje izročamo Bogu /Mt 11, 28-30/ nam je ozavestila, morda pozabljeno spoznanje, da je Jezusov jarem prijeten, in Jezusovo breme lahko. Seveda samo, če življenje prepustimo v Božji roki in ne nadzorujemo svojega, pa še partnerjevega življenja, pa še življenja otrok, pa še v službi… Ko sprejmeš, kar je Bog pripravil zate, ko poslušaš Božji glas, ki te vabi k dobremu, najdeš počitek v Bogu. Kako razločiti Božji glas, ki vabi k dobremu od glasu, ki vabi k slabemu. Če ti notranji glas pravi, da pokliči prijatelja, je to dobro in ne čakaj na glas, da te začne prepričevati, da prijatelj nima časa. Pokliči prijatelja obema bo prijetno, bosta si v oporo. Če nekdo tone, morata biti dva, da ne bo potonil, torej nekdo, ki tone in nekdo, ki ga vleče iz vode.

Vsa dan smo v samostanski kapeli obnavljali Jezusovo daritev. Čudovito.

Večina nas patra Tomaža pozna že nekaj časa, ampak na teh duhovnih vajah je bil sočuten še bolj, kot smo ga vajeni. Res hvala.

Najtežje je bilo slovo. Stkalo se je nekaj novih prijateljskih vezi, še več se jih je poglobilo. Obljubimo, da se bomo držali patrovega navodila: ko ti notranji glas reče, da pokličeš prijatelja, to storiš. Še se bomo srečali, predvsem pa poklicali.

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem, Ti si mi jo dal, tebi Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. /Ignacij Lojolski/

   Karmen