Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

GLEJ, SPOČELA BOŠ IN RODILA SINA (Lk 1,26-38)

Z današnjim odlomkom mi evangelist izroči v roke ključ za branje celotnega evangelija. Vsaka pripoved me vabi naj se veselim, ker sem poln milosti in je Gospod z menoj. On mi ponuja Besedo, ki čaka na moj »da«, da v moči Duha postane meso, resnična in utelešena sredi sedanjega življenja. To kar se je zgodilo Mariji, naj bi se uresničilo tudi v mojem življenju. Dejansko postajam po besedi, ki jih dam prostor in čas v sedanjosti, ki ji verjamem in ji dovolim, da postane resničnost. Cilj stvarstva in s tem tudi moj in tvoj cilj je ta, da sprejmeva in rodiva Besedo, da postaneva Božji dom. Bog je že najin dom, če hočeva in sprejmeva. Podarja nama življenje, da bi tudi midva postala njegovo prebivališče. Zjutraj, opoldne in zvečer zvonovi oznanjajo največkrat ponavljano resnico: Bog je postal človek. Ljubimo ga lahko le tako, da ljubimo bližnje in sebe. Kar storimo človeku, smo storili Bogu. Če mu zaupam in privolim v sogovorništvo in sodelovanje z Njim potem se tudi v mojem življenju uresničuje Božje življenje. Postajam sin/hči Očeta, postajam brat/sestra drugim.

Moj »da« Božji ponudbi, njegovi obljubi, premaga vsak strah, ki me vsak dan hoče oropati tega, kar sem za Boga, v njem in zaradi njega zase in za druge. Z mojim »da« se uteleša v svetu Očetova ljubezen in uresničuje moja/naša resnična istovetnost sinov in hčera. V tem je večno življenje, ki premaga vsako zlo. Danes in tukaj. Zato pravi Jezus: »Ne bojte se!«

Bog v Mariji pokaže, da že vso večnost išče srečanja s teboj in z menoj. Želi se poročiti z menoj. S svoje strani je naredil vse. Sedaj čaka na moj odgovor. Hrepeni in stori vse, da bi tudi jaz privolil in začel sodelovati pri večnem življenju v ljubezni: vi v meni in jaz v vas, vsi eno; enost v različnosti; povezanost v svobodi; ljubezen v resnici.

Vsak občutek strahu in posledične zlagane misli, ki me hočejo zapreti vase in potopiti, so priložnost, da se z enim samim zamahom kril postavim na stran Boga in mu dam besedo v svojem srcu. Marijo je bilo strah. Njen odziv pa je bil: Gospod, ti veš kaj delaš. Naj se mi zgodi tako, kot si ti rekel. Ne kot mi govori moj strah in moje omejeno razmišljanje in vnaprejšnja pričakovanja. Gospod komaj čaka, da zasliši tudi moj »da« in »zgodi se«. Zaradi tega, me vabi: »Ne boj se!«

Bog sprejme nevarnost moje/naše zavrnitve. Kako neskončno pa je vesel, ko dočaka naš odgovor in lahko tako kakor Mariji vzklikne: »Veseli se!« »Ne boj se!« »Jaz sem s teboj!« »V meni si!« Zanj, ki vsakega posebej ljubi je največje veselje, ko dočaka naš odgovor in sodelovanje. Takrat vsi strahovi izgubijo svojo moč in nam ne morejo več krasti sedanjosti. Ko Njemu dovolim, da je moje središče se uresniči moja človeškost, ki je občestvo z Bogom in vsemi, ki jih Bog ustvarja in podarja. Ljubezen je ljubljena: našla je dom, kamor se bo naselila, in tako moja hiša ne bo več pusta. Ljubezen premaga ves strah, le dovoliti ji moram in privoliti v sodelovanje z njo. Božja ljubeča strast do vsakega izmed nas je tako močna, da premaga smrt in s tem tudi vsako podlago za strah. Prav sredi strahu lahko postajam kakor Marija: sprejmem Božjo ljubezensko ponudbo, v svojem telesu dam meso njegovi večni Besedi in postajam sin/hči v Sinu, brat/sestra vsem, ki jih Oče ljubi.

P. Viljem Lovše