Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše