Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Družina med poklicanostjo in resničnostjo

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga   – 2. del

1) SPREMLJATI

Poklicanost družine, da svetu kaže Božjo ljubezen je poslanstvo, ki je vredno podpore celotne Cerkve.  Spremljati ali biti pozoren na konkretno resničnost stanja družin zato pomeni tudi, da pravočasno odkrivamo vzroke, ki lahko pripeljejo do ločitve. Pometanje pod preprogo ničesar ne reši. Videti moramo, kaj pri naporih za ohranitev zakona ni uspešno, kaj ne deluje, kje so pasti in kje ni več pomoči. V zadnjem letu sem slišala najmanj sto zgodb hudega trpljenja, največ seveda glede ločitev, čeprav se pogosto združi več hudega skupaj ali kot pravi rek »hudič gre zmeraj na kup srat.« In lahko trdim, veliko družin, vključno z »na zunaj zglednimi”, trpi za eno od sledečih neurejenosti:

  • PRIKRITO NASILJE IN DRUGE ODVISNOSTI

Ob razvezi te zgodbe nasilja za domačimi zidovi pridejo na dan, a žal šele takrat, ko so povzročile že nepopravljive posledice. Premalo se ukrepa proti ter govori o nedopustnosti nasilja, tako fizičnega kot psihičnega. Ne ubijaj pomeni tudi ne ubijaj z besedami, ki drugemu jemljejo življenje, kapljo po kapljo. Iz lastne zgodbe in drugih vem, da je potrpežljivost lahko narobe razumljena kot vdano ali celo žrtveno prenašanje nasilja v zakonu. A s tem se samo podpira nasilneža, saj le-ta potem sploh nima razloga, da bi se spremenil. Vedno mu je odpuščeno, meje niso postavljene in težave v zakonu so vedno večje. Bog od nikogar ne pričakuje, da se pusti sočloveku uničiti. Dati življenje iz ljubezni je nekaj povsem drugega. V primeru nasilja, alkoholizma, iger na srečo ali drugimi zasvojenostmi je praktično nemogoče ohraniti zakon dokler se bolna oseba ne odloči za zdravljenje. Ker je tu veliko zanikanja se to pogosto zgodi šele po ločitvi, ko odvisnik ostane sam in se ne more več slepiti, da je vse v redu. Zgodnje prepoznavanje nasilja in ostro postavljanje mej bi nedvomno rešilo marsikateri zakon.

Poleg tega slovenski zakoni in sodišča omogočajo izvajanje psihičnega nasilja v obliki preganjanj z neštetimi  tožbami. Na primere, kjer je bilo nasilje, ne gledajo celostno, ampak parcialno, zato ne pridejo do resnice, pravičnost pa tudi nima veljave in teže. Nasilnež tako svojemu bivšemu partnerju onemogoča na novo zaživeti in še vedno prelaga vse breme odgovornosti nanj, saj se mu tako ni potrebno soočiti z lastno krivdo. Hudo je ker ob tem trpijo cele družine, izgubi pa se tudi veliko skupnega premoženja, tako da je ekonomska stiska po ločitvi še hujša. Marsikdaj zaradi tega eden ali oba zakonca z otroci ostaneta brez stanovanja.

Marsikdo od razvezanih se v takšnem položaju ne znajde več. Sprašujem se, kako bi Cerkev lahko dala oporo tako preganjanim? Potrebe iz okolja kličejo k temu, da bi Karitas razširil svojo dejavnost tudi na pomoč pri iskanju stanovanj, služb, dela in da bi krščanski odvetniki v usmiljenju darovali »Pro bono« ure za svetovanje in zastopanje.

  • NEPREPOZNAVNOST MOŠKE VLOGE V DRUŽBI, DRUŽINI IN V ODNOSU DO ŽENSKE

Če moški ne prevzame vloge, ki mu gre po naravi, se pravi, da se bori za skupno dobro, da je skrbnik in varuh družine, da ljubi svojo ženo in ji je zvest ter da s potrditvijo daje trdnost in blagoslov svojim otrokom, potem tudi ženska ne more biti kar je. V skrbi ker se ne počuti varno, prevzema moške naloge in svoje ženskosti ne živi kot razkrivanje lepote in ljubljenosti, težko spoštuje moža in nadzor postane njena moč. Različnost moškega in ženske, ki je namenjena dopolnjevanju v Kristusu, se izgubi. Ostane le tekma »kdo bo koga«, posedovanje in  razočaranje, ker nobeden od njiju ne more zaživeti tega, kar v svoji resnični identiteti tudi je. Ko odnos ni več podarjanje, ampak posedovanje, se od drugega pričakuje tisto, kar lahko da samo Bog. To nezadovoljstvo lahko potem v preobleki imenovani »zmota v osebi» postane razlog za ločitev. V teh primerih večkrat žena zapusti moža. Zraven pristavljajo svoje lončke tudi razna novodobna (New age) združenja, ki obljubljajo hitro zadovoljitev vseh potreb tudi s pomočjo različnih oblik magije. Poznam zgodbo dobrega moža, ki je tako ostal brez žene, ker je podlegla tako imenovanemu »angelskemu svetovanju«  in verjela, da si je izbrala napačnega moža, ki jo ne more osrečiti.  Rešitev: skupine za moške, Odmiki za moške – p. Viljem Lovše že več  let na tem področju uspešno usmerja možakarje, da ponovno odkrivajo moško moč svojega srca. Prepričana sem, da je to ena od najboljših preventivnih poti za trdnost moškega v družini kot moža in očeta in  s tem podpora v preprečevanju ločitev.

  • MAMIZEM

Ženska, ki ni podprta s strani moža, da bi polno živela svojo ženskost, svoje razočaranje pogosto preusmeri v materinstvo, ki potem postane malik. Mama otroke naredi za svoje čustvene partnerje in lažni vir svoje sreče. Lažna drža se predstavlja  v obliki žrtvovanja in zahtev po hvaležnosti, kar pomeni čustveno zlorabo otrok in posledično slepo izpolnjevanje maminih želja, pravil, nalog (razosebljenje)… V Sloveniji je ta problem velik, še posebej v odnosu mati in sin. Pokaže se tako, da že zdavnaj odrasli sin ne zmore zaživeti samostojnega in odgovornega življenja. Za njegovo mater ni nobena ženska dovolj dobra  in nobena mu ne more nuditi, kar mu ponuja mati s svojim pretiranim razvajanjem. Tudi če se takšen mamin sinko poroči, ostaja mama še vedno glavna in tako ruši njegov odnos z ženo. Ker sin matere ni sposoben zapustiti, ne more biti eno meso s svojo ženo, ampak je razdvojen oz. raztrgan na dva konca. Ta nepretrgana popkovina je razlog za mnoge spore med zakoncema in umiranje odnosov. V takih pogojih tudi odnos med taščo in snaho ne more biti dober.  V kaj vse posega taka mama bi lahko veliko govorila iz zgodb mnogih ločenih žena, tudi moja spada vmes. V takšnih primerih mati zavira in onemogoča vsako spremembo pri svojem sinu, saj mu nekritično daje podporo in odobrava vse kar počne. S tem onemogoča tudi vsak napor za ohranitev zakona, ki naglo propada. Seveda se podobno lahko dogaja tudi v odnosu mama – hči. Verjamem, da mnogo mam to počne nezavedno in z mislijo, da je to vse v ljubezni. Pa ni. Zato drage mame, če hočemo dobro svojim sinovom in hčeram, pustimo jim, da zaživijo svoje življenje. To je resnična ljubezen. Rešitev:  tudi v tem primeru priporočam skupine in odmike za moške, ter skupine za samske. V določenih primerih pomagajo le terapije.

  • PROTIROJSTVENA MISELNOST

Je danes izredno močna, še posebej v zdravstvu. Če te ginekologinja najprej vpraša ali boste obdržali, s tem izvaja velik pritisk na moža in na ženo, da morata najprej misliti na splav (največkrat 3. otroka). Splav je vzrok mnogim ločitvam, ker zakonca razdvoji  s krivdo, ki pa se močneje odrazi pri ženi. Tu je jezuit Tomaž Mikuš že vpeljal obliko pomoči z duhovnim programom RAHELIN VINOGRAD, ki pomaga, da se ljudje s to izkušnjo osvobodijo krivde in sprejmejo Božje usmiljenje in odpuščanje, kar  ozdravlja njihove globoke notranje rane.

Poznam primer, ko je mož zapustil ženo zato, ker zaradi ugovora vesti ni pristala na umetno oploditev. V drugem primeru pa  se je mož razvezal od žene ker ni pristala na splav. V teh dveh primerih je zelo jasno vidno, da ženi ne nosita odgovornosti za razvezo, zato je še toliko bolj žalostno, da tudi v takih primerih ločeni naletijo na obsojanje s strani župnijskega občestva.  Ne sodimo, ker ne poznamo zgodb v ozadju. Sodba je v rokah Boga in še v tem primeru je božja pravičnost usmiljenje.

  • VARANJE

Veliko  ločitev povzroči tudi varanje. Večkrat moški ob rojstvu novega otroka zapusti družino, ker ne zmore naporov družinskega življenja in mu je veliko bolj prijetno v družbi ljubice, kateri od dela utrujena žena ne more konkurirati. Pornografija kot oblika varanja povzroča razdor v odnosu, saj možje, pa tudi žene, ki pogosto gledajo pornografijo, izgubijo čut za resnične potrebe partnerja.

  • BREZPOSELNOST, SLABE PLAČE, DRUŽINE BREZ LASTNEGA STANOVANJA

Veliko mladih družin živi pri svojih starših, ker si ne morejo privoščiti lastnega stanovanja.  Žal v takih primerih veliko starejših zaradi potrebe po nadzoru in izkazovanju moči postavlja toliko pogojev in pravil, da mlada družina ne more samostojno zaživeti. Če je tu še problem taščinega vtikanja v osebne zadeve ipd. kar sem že omenila pod temo mamizem, potem takšno okolje dolgoročno povzroči razpad odnosa  med zakoncema, ju privede v hudo krizo ali morda celo ločitev. Predlog: Toliko praznih župnišč je po Sloveniji, ki propadajo, pa tudi nešteto praznih hiš in stanovanj. Lahko bi jih ponudili mladim družinam ali pa razvezanim, ki ob ločitvi zaradi delitve ostanemo brez stanovanja.

  • NE MOLK AMPAK POGOVOR IN POSLUŠANJE

Slovenci imamo pregovore: Molk je zlato.  Kdor molči, desetim odgovori ipd. Žal je molk oz. ignoriranje postalo stalna praksa v naših družinah. Ne zavedamo pa se, da če se obnašam, kot da ne vem, da ti obstajaš,  ti s tem govorim »Zame tebe ni«. V krizi potem človek pomisli, bolje, da me ni. Nedvomno je to močno izključevanje in eden od odgovorov, zakaj toliko samomorov v Sloveniji.

  • VZGOJA OTROK IN DRUŽINSKI ZAKONIK

Mi, ki smo razvezani dobro vemo, da ljubezen v odnosu lahko tudi zamre ali pa jo sploh nikoli ni bilo oz. je nekaj drugega dajalo videz ljubezni. Boleče je, ker otrokom s tem posredujemo slab zgled in oni potem pogosto težko vstopajo v odnose oz. imajo resne težave s partnerskim zaupanjem. Zato se je treba veliko pogovarjati, da otroci vedo, da to ni pravilo za njihovo življenje, da imajo vso možnost, da ustvarijo boljši odnos, da se nekaj naučijo iz napak svojih staršev. In še posebej, da oni niso nič manj dragoceni kot otroci neločenih staršev.

Po novem Zakonu o preprečevanju nasilja v družini je lahko obravnavana kot nasilje že čisto običajna vzgoja, npr. zahteva staršev, da otrok prihaja zvečer pravočasno domov ali da pomaga pri domačih opravilih. Razvezani, ki smo večkrat zaradi ranjenosti pa tudi zaradi ščuvanja otrok s strani bivših partnerjev deležni uporništva, nepokorščine, očitanja ipd., s strani naših otrok, se zavedamo, da bo ta zakon še večkrat in močneje rušil naše družine. Otrokom so že tako dane pravice brez dolžnosti in v njihovi nezrelosti bodo zlahka zmanipulirani  proti svojim staršem in posledično tudi v prijavo zaradi »nasilja« v družini.  Otrok bo s tem prevaran in zaveden. Ne bo se zavedal resničnih posledic svojih dejanj znotraj družine in odnosov.

Poleg tega morajo po veljavnem družinskem zakoniku  starši svoje otroke, če se redno šolajo, preživljati do (z nekaj izjemami) dopolnjenega 26. leta starosti. To je po mojem mnenju bistveno predolgo in tudi neprimerljivo z ureditvijo v ostalih evropskih državah, kjer je to najdlje do 23. leta.  Sprašujem se, kako je v našo zakonodajo prišla ta določba in kakšen je njen namen. Opažam namreč, da ruši naravni odnos med starši in otroci, saj odraslim “otrokom” daje le pravice, ne zavezuje pa jih k odgovornem vedenju do staršev, do študija in k lastnemu trudu. Vsak starš  že po naravi rad pomaga odraslim študirajočim potomcem, če seveda to finančno zmore in če vidi, da ga potomci spoštujejo in se pri študiju trudijo. Zakonska prisila je odveč. Sedanji sistem pravic brez obveznosti povzroča anomalije, ko mladi, ne glede na svoje sposobnosti ali potrebe družbe, študirajo vse dotlej, dokler še lahko koristijo (zlorabljajo) zakonsko pravico do preživnine. Do staršev se jim ni treba vesti spoštljivo, ampak zgolj koristijo kar »jim pripada«. Popredmetenje otrok in staršev.

  • SLABA PRIPRAVA NA ZAKON

Razvezani bi lahko pričevali s svojimi izkušnjami, saj poznamo pasti in razdiralne procese, ki se sprva dokaj neprepoznavno pojavijo v zakonu. Iskreno želimo, da drugim uspe, da bi jim bila prihranjena  velika stiska ob ločitvi, ki je ena od najtežjih življenjskih preizkušenj: poslanstvo življenja pade  in človek se resnično počuti razbitega, ogroženega in uničenega.

Zakonske skupine, v katere smo mnogi ločeni tudi hodili, so zlahka premalo varen prostor za podelitev osebnih izkušenj,  stisk in problemov, zato postanejo prostor tekmovanja, kdo je boljši. Morda pri tem  tudi metode vodenja takšnih skupin niso prave (če so vodene zgolj kot pogovorni krožek, za pametovanje najmočnejših) ne pa kot skupine za vzajemno pomoč, oporo in spodbudo.

Čas pred poroko je dragocen, če ga dva zares izkoristita za to, da predelata čim več ranjenosti iz svojega življenja in tako zavestno začneta svojo skupno pot. Dva sta eno telo samo v Kristusu. Če On ni temelj bodo življenjski napori zlahka spodkopali skupen dom. On je tisto vezivo, ki drži skupaj. Začetna zaljubljenost sredi življenjskih izzivov zelo hitro mine.

Podariti se drug drugemu in to velikodušno, je v današnji potrošniški kulturi težko, saj smo bolj navajeni na »hočem imeti« oz. posedovanje, tako da mora eden od partnerjev pozabiti na vse svoje interese in se podrediti drugemu. Zakaj to omenjam? Ker mnogi po ločitvi povedo, da so na novo zaživeli, ker lahko počnejo to in ono in samostojno sprejemajo izzive ter se učijo. Prej je vse to vodila in odločala o vsem dominantnejša oseba v zakonu. Po moji izkušnji podariti se  pomeni, da lahko partnerja sprejemaš, mu zaupaš in ga spoštuješ, brez nadzora in si z njim preprosto to kar si in isto dovoliš tudi njemu. V tem oziru se mi zdi pomembna čistost pred sklenitvijo zakona, saj spolnost kot krona odnosa ne zaslepi in ne prekriva globljih neskladij v odnosu, ki lahko kasneje par razdvojijo. To, da sta oba omamljena od slasti ljubezni, kot lepo opiše Visoka pesem, ju najbolj povezuje, ko sta že prepoznala, da je njuna ljubezen postavljena na pravi temelj in da sta si resnično primerna partnerja, ki bosta lahko gradila na spoštovanju in zaupanju drug do drugega.

Karmen Kristan ( za Nikodemove večere 2016 in revijo Tretji dan)

…se nadaljuje…