Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Podoba Boga – premišljevanje po duhovnem vikendu “Srce ob srcu”

Duhovne vaje Zaplana od 20. do 22. januarja 2017

 Po zadnjih letih duhovne suhote, preizkušenj, dvomov sem skoraj »že obupal«. Čeprav duhovne vaje sicer že dlje časa prakticiram, pa se kaj hitro zgodi da se znova ujamem v »stare« pasti. Skušnjava se kaj hitro prikrade v misli, da zame odrešitve ni. Če le zgolj sam predelujem svojo življenjsko zgodbo, pa naj pod različnimi vidiki osmišljam kot tiste sence, zaradi katerih sem na koncu vedno osamljen. Izkustvo lahko osmišljam na spoznavnem področju, vendar se učim z »kilometrino«, da vaja dela mojstra in mojster vajo.

Skušnjava  je zato morda za tiste, ki se že dalj časa soočamo z razvezo kot življenjskim neuspehom, da doživljamo sebe na nivoju čutenj kot grešne, v smislu zaradi lastne podobe Boga. Člani Skupine sicer ne živimo več v partnerskih odnosih, pa vendar smo si lahko med seboj zrcalo, v različnih priložnostih, ko se sprašujemo, kdo izmed nas je pravičen?

 Ko sem pred časom imel nekaj možnosti raziskovanja na področju duhovnosti, sem se zdrznil. Vsaj meni se je zdelo, sicer po mojem prepričanju, zelo »problematična« podoba Boga, ki je zasidrana med nami. Podoba Boga, ki še vedno »dobro plačuje in hudo kaznuje«, v smislu, da je dobro, oziroma hudo, pridevnik. Tukaj je izhodišče za slehernega, da vsak pri sebi odkrije Boga, »dobrega in usmiljenega Očeta«, ki grešnika odreši, na način, da se ne počuti »izobčenega« kot osebnost, čeprav zadoščevanje za greh ostaja.

Pri sebi sem to prepoznal v izkustvu kot otrok z lastnim očetom. Kaznoval me je, sicer za neko moje dejanje, ki ga nisem storil v zavesti, le v nemoči, da bi se tretjemu uprl. Po drugi strani pa sem bil kot otrok priča razprtij, ki so se odvijale zaradi posedovanja dobrin, in nenazadnje dediščine, pri sorodnikih in sosedih. Prepir in obračunavanje sta bili življenjsko vedenjski vzorec medčloveških odnosov in splošnega občevanja. Bil sem jezen, seveda na očeta , ki me je kaznoval, pa tudi na druge, ki so se mi zdeli kot hinavci. Ali pa primer z osnovne šole, kjer so učitelji, ki so raziskovali primer kraje, delovali na način, da Bog vse vidi in vse ve. Policijske metode na način zasliševanj, ustrahovanj, maltretiranja, sicer večjega števila možnih storilcev so pustile sliko na vzgojnem področju. Grešnika so odkrili, tistim, ki »nismo« bili osumljenci, se nikdar nihče ni opravičil. To je ostalo v otroški psihi na nezavednem področju. Vzgoja je temeljila na paradigmi, da je kazen vzgojna v realnem življenju, plačilo pa bomo deležni šele v nebesih. Teologije kot same, in kot take, na nek način ne morem obiti v kontekstu časa in kraja, ter dinamike njenega razvoja.

Jaz sem to izkustvo potlačil, nikdar ga nisem in ne bom pozabil. To je bilo leglo, sicer pri meni za vse tiste zamere, ki se jih gojil do drugih, bile so bolečina in trpljenje. Nihče mi tega ni razložil. Kot otrok sem bil podvrženi vzgoji, da bi bili ljudje pravični, in da bi to ponotranjili kot vrednoto. To doživetje sem okusil kot trpko izkustvo. Bolečina, ki se vrača v obliki »flash backa« je »bila« ovira mojega neodpuščanja. Danes moram to razumeti, če želim odpustiti, ovrednotiti sicer to mojo osebno izkustvo. Danes sem lahko v skušnjavi, če se prepuščam samogovorom, ko v svoji nemoči gojim jezo do vseh, ki so bili, in so še danes po hierarhični lestvici pri meni »nad menoj« oziroma predstavljajo« avtoriteto. Poznamo primere iz svetovne zgodovine, kaj so jeza, zamere, krivice in maščevanje. Tukaj lahko prosim usmiljenega Boga odpuščanja, v novi zavesti, oziroma novi podobi Boga. Tedaj Bog oživi, vstane iz groba in je zato vstajanje samo.

Skušnjava pride pred grehom največkrat v zvijači sami, kot je opisano v svetopisemski podobi v primeru Adama in Eve, »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hứdo« (1Mz 3,5), in njunem izgonom iz raja.

Tomaž Rozman