Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga_1

 

jesus-y-mujer-adulteraPosinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejme v ljubezni ter s tem omogoča doseči  spreobrnjenje. V tem je zajeto bistvo Jezusove in cerkvene, pastoralne modrosti rodov pred nami.

Bog se upira našemu zlu in ga osvoji z dobroto. Če ne bi bilo tako, nas ne bi prosil, naj delamo enako. Nima nas rad zato, ker smo se spremenili. Rad nas ima, ker smo njegovi, in zaradi tega se lahko spremenimo.   Le ljubezen omogoči in povzroči resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, izsiljevanje, krivde, odpovedovanje ali družbeni pritiski. Ljubezen ni ljubezen, vse dokler ni popolnoma zastonjska.

Običajen in pričakovan egoistični vzorec je vedno naslednji:

              grehkazenkesanjepreobrazba.

V resnici pa je vzorec popolnoma drugačen:

              grehbrezpogojna ljubezenpreobrazbakesanje.

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Papeževa spodbuda nas tudi vabi, da sprejmemo, da je Cerkev Očetova hiša v kateri je vsakdo dobrodošel. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo. Zaradi tega smo povabljeni, da drugemu človeku najprej pokažemo, da smo mu naklonjeni, ga sprejemamo, spoštujemo in nam je dragocen…šele potem lahko od njega kaj zahtevamo in upoštevamo pravila. K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten.« Sočutje in usmiljenje sta značilni lastnosti svetopisemskega Boga. »Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.« (3 Mz 19,2) Biti svet pomeni biti sočuten in usmiljen do vsega stvarstva. Poznavanje Svetega pisma in teologije je lahko zelo površinsko in le v glavah, ne naredi pa nas bolj sočutne in usmiljene. Zaradi tega moramo Sveto pismo moliti in ga ne le študirati in preučevati. Študij lahko ostane na površini našega uma in sploh ne vpliva na naše vedenje. Molitev lažje doseže najgloblje ravni naših duš in src ter jih preobrazi. Brez molitve oz. povezanosti z Gospodom ne zmoremo biti usmiljeni, kajti le v Njegovi ljubezni lahko začutimo druge kot brate in sestre, ko skupaj z njimi sprejemamo in se veselimo dejstva, da smo Božji otroci. Z načelom usmiljenja postaja Cerkev Dom, kjer smo vsi sprejeti in nihče izločen. Da bi to sprejeli nas papež vabi  SPREMLJATI, RAZLOČEVATI in VKLJUČEVATI.

(Iz predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.)

…se nadaljuje…