Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)