Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Slovo od Cvetke

cvetka30. avgusta ob 16 uri smo na ljubljanskih Žalah  pospremili Cvetko na njeno zadnjo pot.
Pospremili smo jo s šopkom pesmi, ki jih je tako rada prepevala. Začeli smo z njeno najljubšo “Je angel Gospodov oznanil Mariji…” in ob grobu končali z “Angelček varuh moj”.

Slovo je bilo lepo, ganljivo, pristno in domače v zavedanju, da smrt nima zadnje besede.

PESMI – TEBI CVETKA POJEMO V SLOVO 

Nagovori:

Pater Vili, ki je somaševal je v spominskem nagovoru med drugim dejal:
Cvetka je dozorela v trpljenju, preko vseh stisk je postajala vedno bolj božja in  bolj lepa v globokem notranjem miru. Odpustila je, se naučila celo jeze namesto žalosti,  vdano je sprejela božjo voljo in se veselila tudi najmanjših stvari. Pripravljena je dočakala Ženina,  njeno hrepenenje po Ljubezni se je uresničilo.

Na koncu sv. maše je koordinatorica skupine Srce, Marija Cigoj, v imenu skupine prebrala naslednje besede:

CVETKI V SLOVO

»…Kdaj izgubila bom ta oklep, da poletela bi s Tabo v svet:
v svet brez meja, bolečin in ovir.
V svet ljubezni, miru in sreče….«

Spoštovani!

To je zadnje slovo. Zbrali smo se, da kot posamezniki in kot občestvo skupno pozdravimo našo Cvetko in jo pospremimo »v svet brez meja, bolečin in ovir« kot je Cvetka sama zapisala v svoji pesmi Poleti , ognjeni ptič (napisala jo je za odprtje razstave svetlobnih slik z naslovom OGNJENI PTIČ (feniks), Likovne skupine PALETA, Grosuplje 2014).

Cvetka je bila rojena v družini z veliko otroki; pravila je, da  je deseti otrok. Res je imela lastnosti desetnice kot govori ljudsko izročilo. Kot mi je pripovedovala, je že zgodaj odšla od doma, se sama preživljala in šolala. Čutilo se je, da so njeni spomini na otroštvo težki,  tudi kasneje ji v življenju ni bilo prizaneseno, tako da je morala veliko pretrpeti. Bila pa je trmasta in vztrajna, ni objokovala preteklosti.  Veliko je morala »garati«, da je prerasla te občutke, zamere in da si je pridobila  samospoštovanje. In ob tem , ko je duhovno rasla so se pokazali vsi njeni darovi. Zadnja leta je uživala v slikanju, udeleževali smo se razstav, na katerih je razstavljala, veliko njenih pesmi poznamo, kot živa knjiga je pomagala ljudem v stiski, saj je dobro vedela, kaj pomeni biti sam in v težavah. Iskala je tudi svoje korenine in poiskala sorodnike in se na ta način spet vračala domov. Vse slabo je znala obrniti v dobro. Do drugih je bila prijazna, pozorna, strpna in ljubila je življenje. Po vsem tem nam bo ostala v spominu.

Prijatelji smo jo obiskovali v bolnici, kjer je preživela zadnjih šest mesecev. Čudili smo se njeni vztrajnosti, volji do življenja, razumevanju in večkrat je ona tolažila nas v naših stiskah, čeprav se je sama borila za življenje. Preko nje in molitve zanjo nas je Cvetka povezovala med seboj in nas opominjala, da se človek ne sme zapreti vase in svojo žalost, ampak da smo v takih situacijah drug drugemu v pomoč. Lažje je stiske premagovati skupaj.

Naslednji zapisi so nastali med in po njenem bivanju v bolnici :

»Bila je dobra zenska, prizadevna, želela je ljudem pomagati.«

»Bila je nasmejana in pokazala je veselje, da sem jo obiskala. Prosila je za molitev.«

»Ja, res je,   Cvetka kar žari gor v UKC.«

in še zadnje pričevanje:

»Moram reči, da je bil to eden najlepših obiskov pri  bolniku, kar sem jih doslej doživela, pa jih ni malo.  Kako je žarela, tako polna  trpljenja, bolečin, obnemoglosti in šibkosti – a v isti sapi polna veselja, vedrine in popolne predanosti. Prav eno sveto dušo sem zagledala v njej. In ves čas je ona hvalila mene in mi vlivala spodbude. Sva se tudi smejali in hecali…njena pronicljivost in modrost sta me presunili. In izjemna hvaležnost do vseh, ki smo ji pomagali in prihajali k njej.«

Ja, Cvetka je umrla za ta svet. Ne bomo se mogli več objeti, ne bo nas več razveseljevala z novimi slikami, pesmimi in drugimi darovi. Na Cvetko nas vežejo lepi spomini in časi, ki smo jih skupaj preživeli na srečanjih, izletih, počitnicah.  Še jo vidim z nahrbtnikom, klobukom in rožnim vencem v rokah. Rožni venec je bil njen spremljevalec tudi v času bolezni, v času obupa in upanja in v času umiranja za ta svet. Z Njim je prestopila prag, »zapustita je to telo, da bi šla prebivat k svojemu Gospodu.« (2 Kor 5,8)

Cvetka je verovala in zaupala v Gospoda. S tem zadnjim pozdravom ji »pojemo ob njenem odhodu iz tega življenja in ob ločitvi, pa tudi ker obstaja občestvo in ponovno snidenje. Živi in umrli v resnici niso nikakor ločeni eni od drugih, saj potujemo vsi po isti poti in se bomo znova našli v istem kraju. Nikoli ne bomo ločeni drug od drugega, saj živimo za Kristusa in Cvetka je zdaj zedinjena v Njem. Vsi gremo Jezusu naproti in vsi bomo nekoč skupaj v Kristusu (po starem Bizantinskem izročilu).

Cvetka Lavrič: NE BOJMO SE ŽIVLJENJA

Naša razbita srca se zacelijo,
šivi še držijo in mi še živimo,
to je pomembno.

Ta svet  je lep, je edini,
ki v njem živimo in
ga z ljubeznijo napolnimo.

Življenje je za nas edino, enkratno,
zato naredimo vse, kar je dobrega mogoče
in ne bojmo se življenja.

Hvala, Cvetka, da si svoje darove delila z nami. Počivaj v miru in blagoslovu!

Tvoji prijatelji iz skupine SRCE

Vsem domačim  izrekamo iskreno sožalje!