Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Posebne težave razvezanih katoličanov

body-of-christ-paintingCerkev kot Kristusovo telo ima v svojem izročilu določene načine odnosov v katerih doživlja samo sebe kot skupino ljudi, ki so skupaj v Kristusu. Tak način odnosov lahko posameznika pripelje do tega, da reče: »Jaz ljubim cerkev«. To lahko reče le tisti, ki ima rad odnose, izkustva, simbole in institucije, ki mu posredujejo Kristusovo življenje in vitalnost. Katoliško izkustvo vere svojim vernim prinaša posebno kombinacijo razumskega in čustvenega sprejemanja, ki lahko spremeni vernikov pogled na svet in se njegove duše zelo globoko dotakne.

To o čemer govorim tukaj bi lahko najboljše ponazorili z besedami duhovnika episkopalne cerkve, ki pravi: »Kaj  imate  vi  katoliki?  Po  45  letih  župnijskega  dela,  ko  sem se  ukvarjal  z  neštetimi ločenimi in ponovno poročenimi bivšimi katoliki, nisem bil nikoli sposoben nobenega prepričati naj se pridruži episkopalni Cerkvi. Zakaj bi vsi ti ljudje rajši umrli kot slabi katoliki, ne pa kot dobri epsikopalianci?«

Slavno – sensus fidelium – čutenje vernikov ali celota vernikov, ki se v stvareh vere ne more motiti (KKC 92), je dar cerkve, ki pa ločenim in ponovno poročenim lahko povzroči veliko bolečine in škode, če se prepusti predsodkom in  farizejskemu  kvasu.  Ločeni  doživljajo,  da  so  zavrnjeni, zavrženi, izgubijo samospoštovanje, doživljajo občutek polomije in nevrednosti. Če vzporejamo s telesno maltretiranimi otroci, so potem na duhovni ravni njihovo nasprotje duhovno maltretirani odrasli, ločeni in neveljavno poročeni katoličani.

Medtem, ko je veliko te odtujenosti od blizu povezane s težavo ločitve, jo lahko katoliško prizadevanje še poveča, če v to bolečino vnese težo vere. Kot katoliki se slabo soočamo s spodrsljajem ločitve. Le nekaj pastoralne pomoči imamo in malo mehanizmov. Zato naši ljudje odhajajo in od Cerkve večinoma ne dobijo tolažbe, niti zakramentov niti odpuščanja. Zaradi njih se tudi naše število manjša. Velika žalost je, da imamo kot cerkev ljudem v takšnem položaju tako malo ponuditi. Če cerkveno sodišče ne uspe zadovoljiti vseh potreb in v doglednem času ne more pravično rešiti težav, potem naši ljudje nimajo več kam iti. Le notranja rešitev je slaba tolažba za nekoga, ki še posluša Cerkev in želi ostati njen član. Ljudje prosijo za kruh usmiljenja in odpuščanja, v odgovor jim damo pa mnogokrat le molk. Tudi kot duhovniki imamo s tem veliko težavo. Želimo biti zvesti uslužbenci Cerkve. Kakršna koli oblika nepokorščine je za nas breme. Zagovarjamo vrednoto zakonske zvestobe, velikodušnosti in neločljivosti zakona. Zakaj lahko usmiljenje in tolažbo pogosto ponudimo le neuradno. Težko je prenašati, ko srečaš občutljive vesti, ki v Gospodu z veseljem sprejmejo vsako tvojo besedo, pa je ne morejo uresničiti.