Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Murter 2015

DSCN3435Letos smo se jaz, moja mami, Tomaž, Tatjana, Jana, Tanja in Zdenka zbrali 26. 8. na parkirišču v Ljubljani in se odpravili proti Murterju. Z mami sva imeli »veliko katrco«, kamor smo zbasali prtljago, Tomaž pa se je ponudil , da bo vozil avto.  Že med vožnjo se mi je zdelo, da bo letos Murter prijeten in sproščen in da se bomo dobro razumeli. Maja mi je umrl dedek, tako da sem komaj čakala teh počitnic, da se spočijem, umaknem od skrbi, razveselim svojo žalost … Vedela sem, da bom med dobrimi ljudmi, ki so šli v življenju skozi težke stvari, da me bodo lahko razumeli in sprejeli mojo stisko. Ko smo prišli na hrvaško stran, se je počasi začelo topliti, izza oblakov je prišel sonček, videli smo morje in na zadnjem postajališču smo se veselili, da imamo le še 1,5 h do našega cilja. Prvič sem videla Jano in Tanjo, vendar smo si bili blizu in že takoj delovali kot dobra skupina.

Razdelili smo si sobe, se dogovorili, kdo bo kateri dan kuhal, Tomaž je bil naš glavni ekonom in organizator. Počasi smo se razpakirali in odšli na plažo. Že prvi dan je ob obali nastopila Dalmatinska klapa, bil je čudovit večer. Meni se je zdel ta začetek osvobajajoč, čustven, spominjal me je na dedka, ki je tako rad vrtel dalmatinske klape.

Vsak od nas je imel svojo zgodbo, ki smo si jo sproti povedali. Vsak od nas je bil tako drugačen, ampak kot skupina smo bili zelo enotni. Tomaž se je vsem poskušal kar najbolj prilagoditi, skrbel je za humorno vzdušje – med ženskami je bila to zelo težka naloga. Velikokrat nas je nasmejal in nasploh smo se vsi ogromno nasmejali. Nismo bili zamerljivi eden do drugega, ampak iskreni, znali smo se pošaliti iz težkih stvari, nasmejati naši preteklosti, iz banalnih narediti smešne stvari …

V nedeljo so prišle še Marija in Romana ter Tatjanina hčerka Urška. Urška nam je povedala, da zelo rada dobro je in da rada dobro kuha. MMM … in nam je naredila odličen veganski burek z rdečo peso. S Tatjano sta nam ga prinesli za malico na plažo, jedla sem ga čisto počasi, da je trajalo dlje. O D L I Č N O. Upali smo, da bo Urška ostala dlje, vendar je odšla že v sredo.

Na plaži smo kraljevali pod borovci, vsak je imel svoj prostor. Tatjana je bila ponavadi v »jami« med skalami, Tanja je bila »kraljica« v svojem sedežu malo više na skalah in je imela pogled na vse, če pa si je zaželela gugalnik, si je celo napeljala mrežo med drevesi, se zleknila noter in uživala. Jana je mirno brala, nas poslušala, včasih zaspala …, jaz in Tatjana sva največkrat brali kake zeliščne knjige  ali revije,  Zdenka je kvačkala, moja mami je potrebovala svoj mir v svoji »jami«, Romana je brala, Marija je vneto vedno kaj modrega povedala. Ko pa smo začeli debatirati, nas ni moglo nič ustaviti. Sredi pogovora se mi je zdelo, da so naše debate težke za druge ljudi. Jaz pa sem si mislila: »Veš kaj, Nina, vse leto se zadržuješ, kaj boš rekla, komu boš rekla, koliko boš povedala, kaj si bodo mislili …« TU JE VSE TO ODPADLO. Se mi zdi, da je bil Murter po celoletnem boju in konfliktih odmor zame, za vse nas. In ko sem slišala življenjske zgodbe teh ljudi, sem jih lahko bolj razumela in začutila. Ves čas sem si samo ponavljala: »Kaj vse ženska zmore nositi!«

Zdi se mi, da smo bili spoštljivi med seboj in blagoslovljeni, enega duha. Res bi se strinjala s Tanjo, ki pravi, da smo »kvalitetna družba«. Druge sem doživljala kot zelo odgovorne starše, ki delajo na osebni rasti in živijo v veri.

S Tatjano sva nabrali kar nekaj zelišč, »narobutali« smo tudi veliko fig in na koncu sta Romana in Tatjana sestavili recept Murterja 2015 – figovo klobaso.

Skoraj vsak dan smo šli zvečer na sprehod, se enkrat udeležili debitantskega nastopa pianistke … Vedno se je kdo od nas ponudil in pogostil s kepico sladoleda. Tomaž je bil tako odličen ekonom, da smo si zadnji dan privoščili kosilo ob morju.

Zadnji dan je bilo poudarjeno, da bi bilo lahko več duhovne hrane. Med tednom smo dobili Cvetkino prošnjo, da molimo zanjo. Zbrali smo se ob mizi in molili, neverjetno, kako molitev združuje. Cvetka, hvala za prošnjo! Marija je opozorila tudi na vizijo srčkov, kako naprej, da se bo skupina ohranila. Na koncu sem dejala, da sem hvaležna mami, ker obiskuje to skupino, kjer je srečala dobre ljudi in kjer je ogromno duhovne komponente, ki jo ranjeni ljudje po ločitvi potrebujejo. Sama si želim, da bi se poročila in se ne ločila, vem pa, da ločitev ni osiromašenje, kvečjemu lahko otrok ob tem uvidi ogromno stvari, za katere prej ni vedel, da kaj »ni prav«. To pa daje pogum za naprej.

Nina Skitek