Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter
Povabljen, povabljena!
Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!
Povabljeni k ogledu pestre, duhovne ponudbe.

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

/Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

Križev pot razvezanih_2017

Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V.Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.                             In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju „NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Gradivo bo vsebovalo:

  • Kratko pisno gradivo za vsakdanje premišljevanje ali molitev (prvo že 26.11. 2017).
  • Navodila za potek in metodo dela.
  • Vsak teden bo posneta video spodbuda.
  • Predlogi za različne načine molitve  v navezavi na evangelij tedna.
Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.:  041 632626
1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/